Doktor TK

I am the master of my fate I am the captain of my soul

Ideologi, mogoče je čas

IDEOLOGI, MOGOČE JE ČAS

Še en praznik je mimo, drugi je pred vrati. Kar pa pri meni tokrat ne igra nobene vloge, če govorimo o dela prostem dnevu. Sem se hitro sprijaznil, da te dni nisem koristen za družbo. Ja, tudi meni se je zgodilo. Nobene težave, nekaterim se to redno dogaja. Zakaj bi moraliziral, če se to dogaja tudi predsedniku države. To je tisti možak, ki se bolj kot ne iz dneva v dan trudi, da bi sebi in nam dokazal, da dela. Dejansko se le dela, da dela, dejansko ni delal nikoli in verjetno nikoli ne bo. A v vsakem primeru moramo priznati, da mu ni hudega. Včasih ni dobro, da zgledi vlečejo, v mislih imam slabe, da ne bo pomote. Je pa seveda res, da je za nekatere bolje, da nič ne delajo, torej vsaj škode ne delajo.

Dan upora proti okupatorju je mimo, včasih je bil to dan OF, a ime niti ni najbolj pomembno. Vsaki okupaciji se je treba upreti, ne le vojaški. Svoboda je temeljna pravica, tako posameznika kot naroda in, jasno, človeštva. Ker bi morali biti vsi najprej in predvsem državljani sveta. Vsi mi imamo korenine v Afriki. Vem, moja utopična misel. Upor proti okupatorju ni bil le legitimen, bil je nujen. Tudi danes bi bil nujen. A naš veliki dramatik je imel očitno prav, ko je govoril o narodu hlapcev. Okej, potem pa berite Friedricha von Hayeka in njegovo Pot v hlapčevstvo. Knjigo, ki so jo, kot je zapisal Marcel Štefančič, neoliberalci vseh strank prelevili v svoj Mein Kampf. Nisem je prebral. Ne še. Mogoče jo kdaj bom, iskreno, nisem se še odločil. In če jo bom, ne pravim, da bom razumel, raje bom rekel, da se bom vsaj trudil razumeti. Bom pa verjetno konec tedna slišal koga, ki bo poveličeval 1. maj kot praznik dela, obenem pa zagovarjal neoliberalistične metode.

Začuda so bili včeraj v domobranski stranki mirni in tiho. Njihovi privrženci so sicer nekaj bevskali, čudno bi bilo, če ne bi. Vseeno so me presenetili. Ali pač ne, malce sem pozabil, da je njihov osrednji dogodek dan državnosti. To je dan, ko so oni eni in edini pravi osamosvojitelji. Hja, takrat, ko so oni osamosvajali Slovenijo izpod jugoslovanskega in komunističnega jarma, kot radi poudarjajo svojo mantro, so se vsi drugi verjetno praskali po jajcih. Po njihovo, da ne bo nesporazuma. Ali pa imajo tokrat dovolj drugega dela. Firerja morajo rešiti iz objema komunističnih lovk. Ne pričakujte, da bom komentiral. Njegova retorika v zadnjem času resnično ni vredna komentarja. To je retorika na nivoju pacienta. Ja, to je raven sociopata. Dejansko bi ga bilo potrebno eliminirati že pred leti, ko je trgoval z življenjem in smrtjo, in enkrat za vselej spodnesti osamosvojitveni mit. In bi bil mir. Morda danes ne bi bilo agresivnih teženj po rehabilitaciji. Kolaboracija je kolaboracija in nič drugega. Konec razprave. Dante je izdajalce v svojem peklu umestil v zadnji deveti krog, v Kocit. Tja, kjer je vladata Lucifer in večni led.

In da ne bo pomote, da me ne bo kdo imenoval, kakor pravi tisti izraz, komunjara. Sicer je pa romantična ideja komunizma kot brezrazredne družbe ostala le ideja na papirju. Komunistična revolucija? Ne me jebat! Nisem pristaš sistema, ki se je v praksi izvajal 45 let po koncu druge svetovne vojne. Konec koncev sem zagovornik svobode. In nisem pristaš nekritičnega čaščenja kulta osebnosti. Sodobni domobranski firer ali maršal? Moj odgovor verjetno poznate: Ernesto Guevara. Ob Cheju omenjena dva lahko preprosto zvedemo na običajen pičkin dim. Mrtve se pokoplje in ne prekopava. Kot je rekel Uroš Potočnik kot Borut Kadunc – Bomba v Košakovem filmskem prvencu Outsider: “…oni bi se šli še kar partizane pa Nemce pa po hosti se pojal…” Če bi radi obračunavali, se nekam spokajte in tam obračunajte. Meni ne težite. Ste končni in ne neskončni. Še najmanj pa mi je jasno, zakaj se s tem obremenjujejo tisti, ki takrat niso bili še niti rojeni.

Ja, ideologi, mogoče je pa res čas. Čas, da nehate. Malce samorefleksije in objektivnega pogleda na zgodovino ne bi škodilo. Čas je, da se iztrgate iz objema časa in prostora. Stvari niso črno-bele. Moja zgodovina se je začela pred slabimi štiridesetimi leti. Kaj je bilo prej, me ne zanima in do te vaše bitke ideologij sem precej indiferenten. Da se razumemo, nobenih težav ni z rdečo zvezdo in križem. Z rdečo zvezdo kot simbolom narodove osvoboditve in s križem kot verskim simbolom, ker verska svoboda mora biti. So pa težave z rdečo zvezdo in križem kot ideološkima simboloma, kot simboloma ideološkega boja. Ne bom zapisal, da si ju nekam vtaknite, zapisal bom, da si ju vtaknite v rit. So pomembnejše stvari kot vaš kdo je koga in kako. Jaz živim tu. Jaz živim zdaj.

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s