Doktor TK

I am the master of my fate I am the captain of my soul

Paradoksi, ki to niso

PARADOKSI, KI TO NISO

Nogometna sezona gre h koncu. V najmočnejših ligah dobivamo prvake, liga prvakov gre v sklepno fazo in za konec nas čaka obračun slovenske reprezentance z angleško v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo. Preostanek vstopnic gre v prodajo jutri, a 14. junija me v Stožicah ne bo, ker preprosto niti ne bom poizkušal priti do vstopnice. Naj bo jasno, opcija za ogled tekme je vsekakor obstajala, a imam svoje razloge, da me je minilo. Brez obžalovanja.

Angleška Premiership je najmočnejša nogometna liga. Tu ni nobenega dvoma. Tega ne priznajo le tisti, ki iz svojih razlogov preferirajo katerokoli drugo ligo in predvsem klub, ki v tej ligi nastopa, ali pa preprosto ne marajo ali Angležev ali pa denarja, ki je eden od razlogov, da je Premiership danes to, kar je. Saj ni treba posebej poudarjati, da gre predvsem za denar, ki je Chelsea in Manchester City spremenil v evropska velikana. Ne na tem mestu o zgodovini in tradiciji, denar je le bližnjica do vrhunstva. Tudi moralne argumente bomo pustili ob strani, preprosto se bomo osredotočili na dejstva. Paradoksalno izgleda, da v polfinalu lige prvakov ni niti enega angleškega kluba, niti ga ni bilo že v četrtfinalu. A gre le za paradoks na prvi pogled. Nihče me ne bo prepričal, da na primer Chelsea kot novi angleški prvak nima kakovosti, da bi letos osvojil ligo prvakov v konkurenci polfinalistov Barcelone, Bayerna, Juventusa in Reala. Ali da je slabši od Atletica, Porta, PSG-ja in Monaca, ki so izpadli v četrtfinalu.

Razloga angleške nedominacije v evropskih pokalih sta predvsem dva. Eden je, da je Premiership kot najboljša liga tudi najzahtevnejša. Tako klubi, ki zasedajo sredino lestvice, kot klubi, ki se borijo za obstanek, so močnejši in boljši od klubov istega ranga v Nemčiji, Španiji, Italiji in Franciji, če se osredotočimo le na pet najboljših evropskih lig. In angleški klubi, ki so udeleženci lige prvakov, v sezoni igrajo več zahtevnejših tekem, kot jih igrajo Barcelona, Real, Juventus, Bayern in PSG, ki konkurenco doma premagujejo z večjo lahkoto in z manj napora. Kaj se zgodi, ko klub odigra 50 zahtevnih tekem v sezoni, največkrat v ritmu sobota – sreda – sobota, je Kuperju in Szymanskemu pojasnil Daniele Tognaccini, glavni kondicijski trener pri AC Milanu: “Predstave niso optimalne. Tveganje za poškodbe je zelo veliko. Lahko rečemo, da je tveganje za poškodbo na eni tekmi po enem tednu regeneracije in treninga 10 odstotno. Če igraš po dveh dneh, se tveganje dvigne na 30 ali 40 odstotkov. Če igraš štiri ali pet tekem zaporedoma brez pravega počitka, je tveganje za poškodbo še toliko večje. Možnost, da odigraš eno slabšo tekmo, je torej zelo velika.” Tako se angleškim klubom rado zgodi, da ta slabša tekma pride ravno v nepravem trenutku, torej na zahtevni evropski tekmi, ki lahko pomeni izpad iz tekmovanja. In tu je drugi problem. Četudi nekdo osvoji državno prvenstvo v zadnji tekmi, morda celo z golom v zadnji minuti, morda le zaradi minimalno boljše razlike v golih, nihče ne more trditi, da je to nezasluženo. Ker preprosto odigraš z vsakim nasprotnikom tekmi doma in v gosteh, kar na koncu pomeni 38 tekem. In vpliv naključnih dejavnikov je precej manjši kot v ligi prvakov, kjer je za naslov dovolj odigrati 13 tekem in se večini nasprotnikov izogneš, dejansko se pomeriš le s sedmimi. Je letošnja sezona lige prvakov paradoks, ker med zadnjimi osmimi ni niti enega angleškega kluba? Ne.

In tudi ni paradoks, da je angleška reprezentanca daleč od velesile. Premiership so za najmočnejšo naredili vrhunski tuji nogometaši in trenerji, ker si jih zaradi financ lahko privoščijo. A naša krovna nogometna organizacija bi nam Anglijo vsekakor rada še vedno predstavila kot velesilo. Zakaj? Zaradi cen vstopnic za kvalifikacijski obračun naše reprezentance z reprezentanco iz zibelke nogometa. Zaradi tega niti ne razmišljam, da bi se jutri podal v boj za vstopnice. 40 in 45 enot skupne evropske valute je preveč, je preprosto neokusno. Realno bi se lahko domenili za 20 in 25, morda v skrajnem primeru za 30. Če pomislim, da sem dvoboj teh dveh nasprotnikov v Londonu gledal za 50 evrov, je vse jasno. Res je, da je šlo za prijateljsko tekmo, a gledal sem jo na Wembleyju, na najbolj kultnem objektu v nogometnem svetu in gledal sem jo v Angliji, ne v Sloveniji. Še navijači angleških klubov so se združili v akciji proti visokim cenam vstopnic v Premiershipu, v creme de la creme nogometnih lig, pod naslovom Supporters not customers. Čeferin in kompanjoni pa bi nam očitno radi predstavili Slovenijo kot deželo obilja in blaginje, kjer je 40 ali 45 evrov za vstopnico drobiž. Niti to ni paradoks. V Sloveniji je eden redkih paradoksov ta, da paradoksov bolj ali manj ni več.

Za konec le še to. Manchester City bo povečal kapaciteto stadiona. Po informacijah mojega manchesterskega vira bodo vstopnice na novem sektorju stale le 15 funtov. Paradoks? Morda. Kakorkoli, v nedeljo, 14. junija ob 18. uri moja destinacija gotovo ne bo stadion v Stožicah. Tekmo si bom ogledal v lokalu moje drage prijateljice. Če je torej kdo pripravljen prenašati mojo družbo, je dobrodošel v baru Rodeo.

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s