Doktor TK

NIKOLI VEČ?

Nikoli več! Krilatica, ki je odmevala pred sedemdesetimi leti. Da se ne sme ponoviti in se ne bo. Mar res? Besede, ki niso podprte z dejanji, niso vredne nič. Che je imel prav. In omenjena besedna zveza marsikdaj ni podprta z dejanji. Nisem pričakoval, da bodo naši ideologi upoštevali mojo željo in nehali. Nisem utopist, samo skušam biti realen. Tudi nočem, da bi me nekatere stvari preveč obremenjevale. Zato sem se nenamerno, predvsem pa namerno, kolikor je bilo seveda mogoče, izogibal medijskim poročilom o obeleževanju sedemdesete obletnice zmage nad nacizmom in fašizmom in vsega, kar pri nas spada zraven. A popolnoma izogniti se temu ne moreš. Preprosto ne morem biti imun na željo po pridobivanju informacij. O tempora, o mores. Cicero je še vedno aktualen. Torej sem spet zasledil zgodovinarje, samooklicane zgodovinarje in zgodovinarje, ki to niti po naključju niso. Kdo bi si mislil, da ima zgodovina toliko nians, toliko resnic. Saj razumete ironijo. Kakorkoli, prodajajo nam svoje resnice, obenem pa nas vsi skupaj skušajo umestiti na pot, ki vodi v hlapčevstvo. Iz leta v leto dobivam potrditev, da sem imel prav, ko sem na referendumu o vstopu v EU, enem redkih, ki sem se jih udeležil, obkrožil proti. In Beethovnova Oda radosti iz 9. simfonije ne zveni prav nič radostno. Morda bi bilo vredno razmisliti, da evropska himna postane 5. simfonija.

Nikoli več! Mar res? Mar niso zavezniki, ki so trdili, da do tretje svetovne vojne nikoli ne sme priti, sami to vojno vse prevečkrat izzivali? Ti osvoboditelji sveta izpod nacističnega in fašističnega jarma so tako aktivno kot neaktivno krivi za marsikaj. Začeli so s hladno vojno, ki je danes spet aktualna. Najbolj očiten primer je vojaška parada v Moskvi. Na eni strani imamo neudeležbo marsikaterega zahodnega politika in na drugi Putinovo demonstracijo moči. Govorili so o svobodi. Ti isti, ki so se zapletli v vojno z Afganistanom, Vietnamom, Irakom in še z marsikom drugim. Ti, ki so promovirali svobodo in obenem delovali nikakor drugače kot imperialistično. In ki so, ko govorimo o neaktivnosti, marsikdaj le opazovali ali mlačno reagirali. To je vsa jalovost in neučinkovitost mednarodne skupnosti. Kot nekako v smislu, da se to nas pa morda niti ne tiče. Enega takšnih primerov smo imeli praktično pred pragom, da o drugih niti ne govorimo. Nesmiselno je govoriti le o vojni, ki jo je von Clausewitz označil kot nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. To je to. Temelj in bistvo sta popolnoma enaka, le sredstva so različna. Večinoma gre za interese kapitala in z njim povezanih klik, torej za plutokracijo pred demokracijo in meritokracijo.

Vzporednice med različnima zgodovinskima obdobjema so preveč očitne. Vzpon Hitlerja in njegove NSDAP je bil posledica slabega gospodarskega položaja v Nemčiji, ki je trpela krizo zaradi poraza v prvi svetovni vojni in se je po zlomu Wall Streeta le še poglobila. Kar je pomenilo ugodno okolje za vzpon in razvoj skrajne politične opcije. Tako je zgodovina zabeležila Kristalno noč in evangelij o končni rešitvi. Zgodovina se ponavlja oziroma se lahko ponovi. Če ji le daš možnost. Možnost, ki danes obstaja. Zadnje ekonomske krize marsikje še ni konec. Je torej presenetljivo, da nekatera skrajna gibanja ne le, da so aktivna, ampak celo dobivajo sedeže v parlamentih po različnih državah? Ne. Zgodovina je pač učiteljica. Drugo vprašanje je, koliko smo ljudje dobri učenci. Nekoč naj bi bili problem Judje, danes je lahko problem nekdo drug. Muslimani, na primer. Ti Muslimani, katerih velika večina nima nič opraviti s skrajnim, militantnim Islamom. Torej je Pegida gibanje, ki bi ga morali jemati resno. Je gibanje, ki lahko pomeni grožnjo. Njihovi shodi so podobni nečemu, kar se je v zgodovini že dogajalo. In vemo, kam in do česa je pripeljalo.

Nikoli več? Nisem prepričan. Ker je preveč takšnih, ki me prepričujejo, da ne morem biti prepričan. Kaj na to porečejo naši, saj veste, kateri? No, tisti, ki nas na vsak način želijo peljati po poti hlapčevstva. Zdi se mi, da je njihovo mnenje precej irelevantno, kot je v zgornjih vrsticah omenjeni nikoli več prevečkrat le mrtva črka na papirju.