Doktor TK

I am the master of my fate I am the captain of my soul

Modus operandi

MODUS OPERANDI

Presenečen, močno presenečen. A vendar se je zgodilo tudi to. Blatterjeva era, za katero se je zdelo, da bo še kar trajala, gre h koncu. Ne bi kupil teorije, da bo odstopil, nikakor ne. A očitno so bili pritiski premočni. Zgodilo se je le tisto, kar bi se moralo zgoditi že pred leti, kar bi se moralo zgoditi že pred Blatterjem. Kar se bi moralo zgoditi še precej pred tem, ko je Švicar postal generalni sekretar FIFE. Gre za modus operandi, ki traja že štirideset let. Nikakor ne gre za nekaj, s čimer je začel Sepp. Začel je že njegov predhodnik Joao Havelange davnega leta 1974. Blatter je vse skupaj le nadaljeval. Dejansko si ni izmislil nič novega. Pred leti je bil del skupine, ki je znotraj FIFE pripravila puč, ki je želela zrušiti Havelanga. Ko puč ni uspel, je Sepp postal Brazilčev zvesti cucek, njegov protežiranec, kar ga je pripeljalo do mesta generalnega sekretarja, desne roke in na koncu do predsedniškega stolčka. Na točno določen in znan način. David Yallop je vse skupaj podrobno opisal in pojasnil v svoji knjigi How they stole the game, v knjigi, katero se je FIFA trudila prepovedati. Jasno, ni jim uspelo. Ni jim smelo uspeti. In prav je, da jim ni.

Vsemu navkljub je izgledalo, da bo vse skupaj potihnilo, da bo vihar trajal le nekaj dni, da bodo v ospredje prišle druge novice, ki jih seveda nikoli ne zmanjka. In da bodo vsi osumljeni postali in ostali le kolateralne žrtve, samodržec pa bo ostal nedotaknjen in še naprej vladal svetovnemu nogometu. FIFA, zanimivo je omeniti, da gre za neprofitno organizacijo, ki ne obrača milijonov pač pa milijarde, in premore več članic kot OZN, je zaprt sistem, ki ga je od znotraj praktično nemogoče zrušiti. Lep primer je Blatterjeva skupina, ki je pred leti želela zrušiti Havelanga. Vse skupaj je očitno možno zrušiti le od zunaj, kar se te dni končno dogaja. Dogaja pa se le tisto, kar bi se moralo zgoditi že davno. In najpomembnejše je, da se vse skupaj ruši vključno in predvsem s samim vrhom organizacije. Ni pa še čas za razprave o tem, kaj bo prinesla prihodnost in koliko se bo dejansko krovna nogometna organizacija očistila. In to ni nobena sramota za nogomet. Nogomet je v svojem bistvu čist, je igra, najlepša igra. Nikakor ni vzrok, je pa žal zelo uporabno sredstvo. Organizacija svetovnega prvenstva je svojevrsten prestiž, zato je do tega tako težko priti. Bližnjica je, jasno, denar. Kot je mogoče z denarjem priti do volilnih glasov, kjer pa ni potrebe po velikih podkupovanjih. Dovolj je, da nameniš nekaj sredstev za izgradnjo nogometne infrastrukture predvsem v Afriki, tudi v Aziji in še v Srednji Ameriki. Predsedniki nacionalnih zvez posledično uživajo podporo v domačem okolju, kar prinese kup ugodnosti. In volitve v najpomembnejše organe FIFE so praktično dobljene. Preprosto: ena nacionalna zveza pomeni en glas. Zakaj se torej truditi dobiti glas Nemčije, če jo tu izpostavimo kot aktualnega svetovnega prvaka, če glas na primer Benina šteje popolnoma enako.

Plaz je torej sprožen in nič ne kaže, da se bo ustavil. Zgodil se je pretres in ni se zgodilo nič novega, nič, česar ne bi poznali. Modus operandi je znan. Ne le v svetu nogometa in v njegovi krovni organizaciji. Dogaja se le tisto, kar se dogaja v vseh sferah. Jaz tebi, ti meni. Daj, dam. Manus manum lavat. Sploh ni pomembno, ali gre za šport ali ekonomijo, za razviti ali tretji svet, za demokracijo ali diktaturo. Pač ena človeških hib v svoji najbolj surovi in čisti obliki. Zgolj usluga za uslugo, na takšen ali drugačen način. Do cilja je potrebno priti. Način ni pomemben, o tem je svoje mnenje že stoletja nazaj povedal Machiavelli. Ni se zmotil. Nekatere stvari se nikoli ne spremenijo. Kot je rekel poet: princip je isti, vse ostalo so odtenki.

In mi, navdušenci nad najlepšo igro? Ko večna neznanka krene s sredine igrišča, smo sposobni pozabiti na vse in preprosto uživati. Kar sploh ni slabo. Konspirativne teorije prepustiš konspirologom, Blatterja prepustiš Blatterju. Upajmo, da ni prepuščen sam sebi, da je prepuščen roki pravice. A ni še prišel čas za epilog, preprosto je treba pustiti času čas. In resnično nimam niti volje niti želje razmišljati in špekulirati, kako se bo razpletlo. Se spomnite slogana, ki ga je pred časom uporabljala krovna nogometna organizacija? V mislih imam tistega For the good of the game. Vem, zveni absurdno. Yallop je z naslovom svoje knjige zadel bistvo: How they stole the game.

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s