Doktor TK

I am the master of my fate I am the captain of my soul

Preprosto: Ne!

PREPROSTO: NE!

Včasih je preprosto treba reči ne. Zaradi sebe. Samo in edino zaradi sebe, nikakor ne zaradi drugih. Reči ne kjerkoli, kadarkoli in komurkoli. Koga kdaj tudi kam poslati. In ostati preprosto ti, ne pa postati nekdo drug. Je sploh smiselno reči ja le zaradi tega, da boš v očeh nekoga lep in ustrežljiv? Ne. Ko je treba reči ne, pač rečeš ne. Ker moraš, ker je smiselno. Sploh ni pomembno na kateri ravni. Treba je imeti in pokazati značaj in hrbtenico. Vedno in povsod. Zato je nedeljski grški ne na referendumu tako navdušujoč. Ne z nedvoumno večino in ob zelo dobri volilni udeležbi. Člani neke slovenske politične stranke, ki niti ne deluje po principu stranke pač pa partije, bi šli pri nas za tako visoko udeležbo na referendumu tudi preko trupel. To je stranka, ki je del Evropske ljudske stranke, katero sem pred časom označil za največjo maligno celico združene Evrope. In za tem mnenjem še vedno trdno stojim. So eni izmed tistih, ki brezpogojno podpirajo znamenito trojko, ki podpirajo kapital. Oni so ljudska stranka le na papirju, za njih je kapital nedvomno pred ljudmi. Je treba posebej poudarjati, da imajo od tega svoje koristi? Jasno, da ne.

Varufakis je odstopil kot grški finančni minister. Navkljub referendumski volji ljudi. Volji, katero so on, njegova vlada in njegova stranka želeli. Kontradiktorno? Ja. Ali pa tudi ne. Ker mi razlog ni znan, zadeve ne bom komentiral, ker preprosto ni najbolje, da komentiraš stvari, ki jih ne poznaš. Gre pa za vzgled, ki bi moral vleči. Znotraj vase ujete EU in znotraj naše države. Ja, pri nas je odstop največkrat tabu tema, ne bom odstopil ali pa ne nameravam odstopiti pa spadata med najbolj priljubljene besedne zveze naših politikov, kolikor jih sploh premoremo, številnih politikantov in tudi številnih drugih, ki pri nas zasedajo različne položaje. Odstop kot moralno dejanje? Lepo prosim, morala je v tej državi podoben tabu kot odstop.

Bo grški referendumski ne pomenil konec težav? Jasno, da ne. A vsakemu z vsaj malo zdrave pameti mora biti že dolgo jasno, da obstoječi način ni pravi. Da je treba nekaj spremeniti, da se je reševanja treba lotiti drugače. Na obeh straneh in na vseh nivojih. Ostro varčevanje evidentno ni rešitev. Preprosto: kako naj nekdo zadiha s polnimi pljuči, če mu zateguješ zanko okoli vratu? Sicer pa pojdimo slabih sto let nazaj, ko se je leta 1929 zrušil Wall Street, kar je pripeljalo do velike gospodarske krize v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ki se je iz Amerike razširila tudi v Evropo. Tu nastopi takratni ameriški demokratski predsednik Franklin Delano Roosevelt, ki s svojimi sodelavci izvede znameniti New Deal kot odgovor na krizo. Ukrepe zgodovinarji označujejo kot 3 Rs: relief, recovery, reform. Gre za ukrepe, ki so imeli zelo malo oziroma nič skupnega z ostrim varčevanjem, kot ga Evropa pozna danes in kot ga je Evropa poznala takrat. In dejstvo je, da so takrat ZDA izšle iz krize prej kot Evropa. Kot so znotraj ZDA iz krize prej izšle tiste zvezne države, ki so se New Deala držale bolj striktno kot ostale. Zadnje vrstice so predvsem za tiste, ki neoliberalne dogme sprejemajo kot edini pravi evangelij.

In če Grčija ne sklene novega dogovora z mednarodnimi upniki? Če izstopi iz evro območja, iz EU in gre v bankrot? Vse bolj se mi zdi, da to niti ne bi bilo slabo. Ker do zdaj rešitve ni bilo, bi bilo dobro poizkusiti nekaj drugega. Alternativa preprosto mora obstajati. In Grčija niti ne bi bila prva država, ki bi šla v bankrot. Ali pa bo morda prišlo do delnega odpisa dolga. Nekateri se s tem nikakor ne strinjajo. To je ena stran, po drugi strani znajo ti isti dajati Nemčijo kot vzgled. Tisto Nemčijo, ki nikoli ni plačala vseh reparacij niti iz prve niti iz druge svetovne vojne. In oni naj bi bili vzgled, oni naj bi bili ekonomska in moralna avtoriteta. Dejstvo je, da je Nemčija med zadnjimi, ki lahko karkoli komentira in komurkoli moralizira. Saj zgodovina nam je pa menda ja znana. Govorim o zgodovini, ki se je dejansko zgodila, ne o zgodovini, ki bi jo nekateri radi priredili in napisali po svoje.

Vsi tisti, sam nisem zraven, ki ste na referendumu glasovali za vstop naše države v EU, dobro premislite, za kaj in koga ste glasovali in kaj ste dejansko od združene Evrope pričakovali. Predvsem pa si jasno in nekritično odgovorite na vprašanje, kaj ste dejansko dobili. Ker niste naši politikanti, ki večinoma kar tekmujejo med seboj, kdo bo bolj zvest bruseljski cucek. Božji odposlanec v slovenskem parlamentu Tonin je v Studiu City želel biti pameten in nas je hotel podučiti, da je država enako kot gospodinjstvo. Ker je to nekje slišal. Ko mu je Marcel povedal, da država in gospodinjstvo nista isto, je le malce zabito gledal. A kaj sploh pričakovati od tipa, ki ima za predsednico stranke ženšče, ki želi biti imitacija nemške seks bombe Angele Merkel. Saj čutite ironijo, mar ne? Klerofašistov in njihovega firerja niti ni treba posebej omenjati. In ko govorimo o večini preostalih vključno s prvim ministrom, ne moremo reči, da je kaj bolje. Včasih so rekli, da ne bodo več hlapčevali Beogradu. In so pustili Beograd za sabo. A hlapčevati niso nehali, le gospodarja so zamenjali. Danes hlapčujejo Bruslju. Preprosto: enkrat hlapci, vedno hlapci. Državljani Evrope. Se zahvaljujem za to državljanstvo, bom raje ostal državljan sveta.

A moramo biti natančni. V zadnji Tarči je bil eden izmed gostov zunanji minister. Tema je bila, jasno, Grčija. V vsem svojem bistvu skozi vso oddajo je bil epitom bruseljskega cucka. Zakaj? Ker mu ni hudega. Čeprav se bojda zelo bori za upokojence. Karel Viktor aka Charlie Brown se boji, da se mu bo končalo ugodje in začelo življenje. In ni edini. V tej isti oddaji je bil gost tudi novinar Boštjan Videmšek, antipod Charlieja in njemu podobnih, ki grejejo udobne klopi, stole in fotelje. Videmšek je poročevalec s terena, avtor izjemnih knjig Vojna terorja in Upor, je človek, ki je poročal tudi iz Grčije, ki je grško zgodbo videl neposredno in brez olepševanja. Njegov novinarski prijatelj David Beriain ima prav, ko pravi, da če nisi na terenu, je bolje, da molčiš. In Videmšek je govoril dejansko o tem, kar je videl in kar se v Grčiji dogaja. Prispevek, ki je pokazal idiličen grški otok, pa je gladko označil za Potemkinovo vas.

Grčija je zibelka zahodne civilizacije, zibelka demokracije in ekonomski eksperiment notoričnih Evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada. Je le še eden v nizu neoliberalnih eksperimentov, kjer za humanizem pač ni prostora. Se res ni mogoče učiti od Platona: Država, Zakoni? Se je modrosti res tako težko navzeti?

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s