Doktor TK

I am the master of my fate I am the captain of my soul

Frenku v spomin

Frenk je odšel. Odšel je tja, kamor bomo enkrat odšli vsi. Prenekatero zanimivo uro sem preživel z njim. Marsikatero zanimivo zgodbo sem slišal. Danes so to spomini. Spomini, ki ostanejo. In še dobro, da so mi ti trije članki ostali v računalniku. Naj spomnim, da je Frenk imel probleme, ko mu je sosed v stanovanje nad njegovim navlekel tuje delavce. Takrat me je poklical in sem njegov boj predstavil javnosti. V časih, ko blogerstvo ni bilo niti približno tako razvito in popularno, kot je danes. Moj prijatelj trdi, da sem bil prvi bloger v tej državi. Zdaj, ko Frenka ni več med nami, je čas, da ponovno objavim njegova razmišljanja. Da se spomnimo. Da vidimo, kako smo razmišljali takrat in kako razmišljamo danes. Kakšni so naši pogledi na stvari, ki so še danes aktualne. V veliki večini se ni dosti spremenilo. In če se je, se je na slabše. To je zgodba o tem, kaj vse so nekateri pripravljeni narediti za zaslužek in kako je Frenk s svojo voljo in vztrajnostjo te težave rešil. Tokrat prvi del, naslednja dva sledita v prihodnjih dneh. Bilo je pred 12 leti, ko mi je človek, ki je preživel in doživel več, kot bi marsikdo v petih življenjih, povedal svojo zgodbo. To je ena od zgodb v življenju Franca Kočevarja, Miklovega Frenka iz Loža. Počivaj v miru, prijatelj.

OBVESTILO O INTEGRITETI STANOVANJA

Verjetno vsi veste, za kaj gre. V večini primerov se človek še distancira od problema in se noče z njim preveč obremenjevati. A včasih se te stvar tiče preveč, enostavno si prisiljen biti vpleten. Ne kriv, ne dolžen. Seveda potem nekateri tega ne razumejo. Tisti, ki nonšalantno naredijo vse za zaslužek in niti ne pomislijo, da s tem nekoga motijo in ogrožajo. Tu ne gre le za moj pogled, to je zgodba Franca Kočevarja, med ljudmi bolj znanega kot Miklovega Frenka iz Loža, izkušenega človeka, ki uživa v zasluženem pokoju in ki je videl kar nekaj sveta. A zdaj ima kar naenkrat probleme, za katere sam ni kriv, in se jih je odločil rešiti. Kar je tudi prav!

V soboto dopoldne, ravno sem se odpravljal na teren po standardnih sobotnih obveznostih, je zazvonil telefon. Na drugi strani žice je bil Frenk. Razložil mi je svoj problem in sva se dogovorila, da pridem na obisk. Sicer sem že nekaj slišal o tem, seveda pa sem moral slišati še Frenkovo videnje dogodkov. Bilo je zanimivo, nenazadnje sem se zadržal dlje, kot sem se sprva nameraval. Resnično se človek mora vprašati, če je vsega tega res treba. Je vonj po denarju res tako mamljiv, da so nekateri pripravljeni pozabiti na vse ostalo? Zanimivo je bilo ob litru Malvazije. In tu je Frenkova zgodba. Žrtve so bile in bodo. Današnja je Frenk Kočevar Mikl…

Nekoč je nek naš minister pripeljal šest avtobusov, torej okrog tristo Bosancev. Takrat smo vsi ploskali, češ da jih je rešil pred vojno vihro. Slovensko seveda ni znal nihče in vsi so bili nesposobni za delo. Potem je Frenk klical na ministrstvo, kjer mu je tajnica popolnoma hladno in neprizadeto rekla, da so padli na naš davčni račun, na račun nas davkoplačevalcev. Lepa reč, pa ploskali smo. Vsi tudi vemo, kako se je končalo z večino beguncev v Sloveniji, da izbrisanih na tem mestu sploh ne omenjamo. In kaj se zgodi potem? Frenk je lastnik dveh tretjin hiše, v kateri živi. In ko enkrat pride domov, zagleda tujega človeka pred vrati. “Kje stanuješ?” ga vpraša. Tujec pa mu odgovori: “To je moja kuća!” Le kako naj bo to tvoja hiša, če sem sam dvotretjinski lastnik? Pa ga vpraša: “Kdo pa si?” “Ja sam Hasan,” pravi tujec. Zdi se mu čudno vse skupaj, a kmalu izve, kaj se dogaja. Že naslednji dan mu ženska, ki je lastnica preostale tretjine hiše sporoči, da bo dobil v hišo še dva intrusta. Hitro se zave resnosti položaja in pokliče policijo. Dva vsiljivca sta takoj odpeljana. Le zakaj? Očitno se je nekaj zataknilo pri uradnih listinah, ki jih potrebuje tujec za bivanje in delo v drugi državi. A kljub temu, da sta bila dva odpeljana, jih je bilo naslednji dan še vedno precej. Spet pokliče policijo in odpeljejo še dva. A pravega učinka še vedno ni bilo. Bila je sobota, ko jih je bilo deset. Frenk je bil še enkrat prisiljen poklicati policijo. Odpeljali so jih pet.

Problemu pa nikakor konca. Smradu se nismo mogli nikakor znebiti, omeni Frenk. Delajo po dvanajst ur, čevlje pa potem puščajo na hodniku. Porabil je dva spreja za dezinfekcijo in še dodal, da dober sprej stane 2.700 SIT. A to še ni vse. Celo žena je začela sumiti, da jih obiskuje in da je mogoče biseksualec, čeprav nima spolne sle po inozemcih, torej lahko nategujejo le oni njega. Borbo je nadaljeval. Trikrat po tri nezaželene osebe je prijavil na pristojno upravo. A kot bi se tisti, ki so poklicani za urejanje teh zadev, izogibali bistvu problema in ga nikakor ne bi hoteli rešiti. Ob tem pa mu tisti, ki so lastniki (šlo naj bi kar za predsednika stanovanjske skupnosti) ene tretjine hiše, v kateri živi, grozijo. Da ima na občini Postojna “kremenateljca”, še to je dobil na znanje, da je ravbar in da gre za profitno stanovanje. Frenk se je dokopal do podatka, da je zaslužek od intrustov kar velik – 100 evrov na posteljo. Sprašuje pa se, kje je denar, ki bi ga od tega morala dobiti občina. Vprašanje legalnosti pač. In potem še dobi očitek, da bo nekoga dal ob plačilno valuto evropske unije.

Nadaljujmo s smradom in prijavami na pristojne ustanove. Občina Loška dolina sanitarnega inšpektorja nima. Sicer mu je bila posredovana telefonska številka, a mu je odzivnik dejal, da ta številka ne obstaja. Zato je klical sanitarno inšpekcijo v Postojni. Pove jim, da sumi, da je v stanovanjski hiši, v kateri živi, mrtev tako imenovani Albanec. “A kadaver imate v hiši?” vpraša glas na drugi strani žice. Pridejo šele v ponedeljek, torej danes. Še svetujejo mu, naj se izogiba svojega stanovanja. Kako preprosto nekaterim izgleda vse skupaj. Okno mora imeti zaradi neznosnega smradu odprto in vedno bolj dvomi v zdravstveno inšpekcijo. Sumi še, da ima vsaj eden od stanovalcev Adidas.

2. odstavek 12. člena Uradnega lista RS prepoveduje sobivanje petih ali več neznanih oseb moškega spola z žensko. Ker Frenk pričakuje, da bo moral na obisk k dr. Ruglju, torej na zdravljenje od alkoholne odvisnosti, je jasno, da bo potrebna izselitev vseh petih tujcev, ker bo žena, ki se sprašuje, zakaj sploh hočejo graditi džamijo, če pa bolj potrebujejo samski dom, ostala sama z njimi. Če ne bo ukrepala država, bo treba poklicati Karitas ali pa Unicef, še cinično doda Frenk. Ni mu jasno, ko pokliče organe prisile in pregona, zakaj so dvakrat po dva in potem še pet intrustov odpeljali, preden je potekel rok 24 ur, ko moraš prijaviti tujca. Takoj ob šestih zjutraj, ko jih je pripeljal prevoznik s celjsko registrsko tablico, in je Frenk poklical pristojne organe, pa jih ni bilo. Verjetno takrat še spijo, pravi. Korupcija! Brat neke uradne osebe naj bi bil policist. Kdo je pa Miklov brat? Prijavo po telefonu je zelo težko podati, ker vsi hočejo imeti pisno prijavo. Očitno z namenom, da bi se stvar zavlekla. Neki minister nam obljublja vstop v EU, Mikla pa rinejo v Albanijo. Kako naj se prilagodi Albancem, če je pa v manjšini?

Povedal mi je tudi konkreten primer o napadu na integriteto njegovega stanovanja. Zvečer je sedel pred televizijo, ko je nekdo prišel v stanovanje. Sprva je mislil, da je Boris. Še rekel je, da ni problema, če sta se z Anito skregala, da bodo že rešili in da je lahko pri njemu. A glej ga zlomka, ni bil Boris pač pa vsiljivec. Že slačiti se je začel, ko je po vonju ugotovil, da ni doma, da je zgrešil. Komaj je utegnil potegniti hlače nase in zbežati. V tem je zagledal še dvotretjinskega lastnika hiše, ki je bil bel – okopal se je. Vsiljivec je bil vidno presenečen in spoznal, da se je zmotil za eno nadstropje. Lastniku je komaj ušel. Na stopnicah je izgubil dva jogurta in paradižnik. Frenk mu jih zaradi vsiljivosti ni vrnil. Upa, da mu ne bo treba postaviti table z napisom: “Tukaj se sprehajajo neprijavljeni inozemci. Če nočete, da vas bo posilil Francoz, pojdite v Albanijo! Frenk Adidas” Neki albanski turisti so se prišli samo umiti iz združene Albanije, naslednji dan so jih že odpeljali. Kdo bo plačal vodo, saj je bil Frenk takrat z ženo ves teden na dopustu v Prekmurju? Frenk pravi, da stoji za svojimi besedami. Frenk Kočevar ga ima Pod zidom 6!

To je Frenkova zgodba, resnična zgodba. Sam ga povsem podpiram. In prav ima, ko pravi, da človek, ki si je zaslužil pokojnino – je invalidsko upokojen – ne more tega v miru uživati. Zaradi intrustov je zdaj v šoku in pod stresom, potrebuje pomoč zdravnika in zdravstvene težave blaži z apaurini, tramali in alkoholom, kar je le še dodaten strošek. Da res dela vse, da bi lahko spet v miru zaživel, pričajo tudi vse telefonske številke pristojnih organov, ki mi jih je pokazal. Strinjam se z njim. Če se ne bi, tega niti ne bi pisal. Sami presodite, kdo ima prav. Tisti pa, ki boste zagnali paniko in v tem primeru koga obmetavali z izrazi kot je na primer nacionalist ali nestrpnež, malce bolj razmislite o vsej stvari. Če res ni nobene panike, si omenjene ljudi pripeljite domov, še k sebi v posteljo jih dajte spat. Saj ni problema. Kdor jih hoče imeti, naj jih ima. A le tako, da ne bo s tem na noben način motil drugih. Gre tudi za vprašanje, koliko se lovci za zaslužkom držijo uradnih poti. Lahko bi tudi razpravljali o sposobnosti države, a bi trajalo predolgo. Dejstvo pa je, da si Frenk zasluži mirno uživanje zaslužene pokojnine. Pa naj nekateri zaradi tega ne bodo užaljeni. Je vonj po denarju res močnejši od vsega drugega? Še najmanj pa je Frenku potrebno prenašati smrad in druge nevšečnosti! Natanko tako!

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s