Doktor TK

AMFITEATER ABSURDA

Če si bel in si v zmoti, potem si v zmoti. Če si črn in si v zmoti, si tudi v zmoti. Ljudje so ljudje; črni, modri, rožnati, zeleni,… Bog ne postavlja pravil glede barve. Samo družba postavlja pravila, kjer moji ljudje trpijo. In zato potrebujemo odrešitev. Zdaj!

Bob Marley

Kako že poslušamo v teh naših krajih? Da ni nič, da se nič ne dogaja in tako naprej in nazaj v tem slogu na vse načine. Potem ti sem pridejo ljudje, ki ti nekaj ponudijo, ki ti ponudijo dogajanje. In potem je še vedno preveč tistih, ki tega ne sprejmejo. Iz preprostega razloga: ker tega niso sposobni. Ker so preveč omejeni in preveč zahojeni. Naposlušal sem se te dni zgodb o hipijih, o umetnikih. Leitmotiv? Da preprosto nič ne delajo. In seveda vse, kar spada zraven. Da so neodgovorni, da se jim preprosto povedano jebe za vse. Fraza, ki spremlja vse skupaj, je, da jaz pa že ne bi mogel tako. Saj ni treba. A mnogi še vedno in na noben način niso pripravljeni sprejeti mota, da živi in pusti živeti. Ja, nekatere je Plavajoči grad prizadel.

Jasno, prizadel je tiste, ki jih je moral, ker preprosto nimajo izbire. Izbire seveda nimajo zgolj zaradi sebe. To so tisti, ki imajo tako bedna in jalova življenja, da morajo biti obremenjeni z drugimi. To so tisti, ki o drugih vse vedo, le o sebi nič. Ki opazijo iver v očesu nekoga drugega, bruna v svojem pa ne. Figurativno so zvedeni na banalno raven rimskega amfiteatra in rabijo zgolj kruha in iger. In v tem primeru se navidezni Kolosej manifestira v amfiteater absurda. Kjer niso le publika pač pa tudi tisti, ki dvigne ali spusti prst in neposredno odloča o življenju in smrti. Spektakel je pomembnejši od dejstev in resnice.

Danes sem slišal, da sem umrl. Ja, govorim popolnoma iskreno, verjemite. Razlog za omenjeno zgodbo je tako smešen in banalen, da ga raje ne bom omenjal. Če že koga zanima, se lahko mirno obrne name in mu bom vse skupaj pojasnil. Si kdo res želi tega? Ne vem. Vem pa, da zavestno nikomur ne bom privoščil tega veselja. Neodvisno od vsega, kar si kdo o meni misli in kar kdo o meni govori. Jaz poznam svojo resnico. Svobodni smo zato, da smo, kar smo in da gremo, kamor želimo. Vse ostalo  je manj pomembno. Dejstvo je, da sem prekleto živ. In niste vi tisti, ki boste vohali mojo kri in obračali prst navzgor ali navzdol. Saj zdaj menda že veste, kaj piše na tej strani nad mojo sliko, na kateri vam kažem sredinec.

Res je, iskreno povem, da včasih pride trenutek, ko ne prenesem slike, ki jo vidim v ogledalu. A ko se danes pogledam v ogledalo, zavestno, odgovorno in argumentirano trdim, da za mrtveca izgledam izvrstno.

Kdo si ti, da boš sodil o mojem življenju? Vem, da nisem popoln in da ne živim zato, da bi bil. Toda preden pokažeš s prstom name, se prepričaj, da so tvoje roke čiste.

Bob Marley