Doktor TK

Sledi drugi del trilogije v Frenkov spomin. Sam le upam, da ne bom še enkrat v nekaj dneh že drugič škripnil. Zanimivo, kako je vse skupaj še danes aktualno, čeprav je mimo že dvanajst let. Saj verjetno vas je veliko, ki ste te dni zasledili prispevek na TV Slovenija o delavcih migrantih v Loški dolini. Nekateri akterji so se sicer zamenjali; tisti, ki so gladko zamenljivi. Nekateri pa kar ostajajo isti. Razmišljajte. Zadnji del in epilog sledita enkrat prihodnji teden.

Ni še konec, bitka se nadaljuje. Sicer pa, le kako naj bi že zdaj dočakali konec, če se pa odgovorni ne premaknejo in ukrepajo? Vprašanje je, kdaj sploh bodo. A Frenk se bori naprej. Če bi nekateri naredili samo nekaj malega od tistega, kar dela Frenk, bi bila stvar verjetno že urejena. Tako pa se počuti, kot bi ga izdali.

Tokrat se je pa streslo. Kaj naredi en sam članek. A konca ni, tu je naslednji. Nekako se mi zdi, da nekateri niso spoznali bistva, še manj pa izluščili Frenkovih in mojih besed. Šlo je za Frenkovo zgodbo, moj je le uvod in zadnji odstavek. Da se razumemo, ne zasipajte me takšnimi in drugačnimi vprašanji, obrnite se na Frenka. Sam le prenašam javnosti težave, ki so mu jih nakopali in mu nudim medijsko podporo. Je pa stvar dobila dovolj velike razsežnosti, da bom tudi sam pristavil svoj lonček. A o tem pozneje.

V petek je le prišlo do napredka. Posredovala je policija. Frenk je komentiral, da je bilo kot pri napadu na Lož. Toliko mož postave pred svojo hišo še ni videl in takoj je vedel, da po njega niso prišli. Enostavno jih je bilo preveč. Izgledalo je, da se bliža konec njegovih težav, a tako gladko spet ni šlo. Inozemci so bili odpeljani, a so se kmalu spet začeli vračati. Vse skupaj spominja na začaran krog. Je krščen katolik in vedno so ga učili, da veruje v enega samega boga. Poglej v nebo in videl ga boš. A ko zdaj pogleda v nebo, ne vidi le enega boga; vidi jih osem. Toliko jih je nad njim. Ni potrebno posebej poudarjati, za katere bogove gre. Njihova uporaba WC-ja je zelo moteča, sploh ker so v takšnem številu in se v omenjenem prostoru izmenjujejo eden za drugim. Naš Frenk gleda skozi okno, ker po zvoku sodeč izgleda, kot bi padal dež. A vzrok za naliv je drugje. Uporaba brivskega aparata, težko bi mu rekli brivski aparat za bogove, ker je izredno glasen, je spet eden od motečih elementov. Brni, kot bi imel v stanovanju roj muh, čeprav smo že zakorakali v zimo. Tako prepričljivo je bilo, da je v roke že vzel muholovec, a šele kasneje spoznal, od kje prihaja zoprn zvok. In potem razmišlja o vstopu v Evropo, s katero nas tako neumorno obremenjujejo naši politiki. On gre v Evropo skozi isti vhod z Albanci. In upravičeno se boji za svojo rit in poudarja, da bi ga soseda najraje sodomizirala.

Zaradi vseh težav se sprašuje, kakšna oblast je na občini. Tudi na župana se je obrnil, pravi. Ta naj bi mu zagotovil, da obstajajo ustrezne institucije za rešitev njegovega problema. Sliši se dobro, a se dobro zaveda, da tako ne bo šlo, ker ima vsak svetnik bolje plačano uro kot prostitutka noč. Invazijce je županu tudi ponudil, a jih ni bil pripravljen vzeti k sebi. In zakaj naj bi jih potemtakem moral imeti sam pri sebi? Glede na vse izkušnje se boji, da jih bodo z juga uvozili še nekaj tisoč. Ni čudno, da govori o komunistični dediščini in vsem komunistom sporoča, da naj se bojijo svojih potomcev, ker so na oblast prišli zaradi svojih prednikov. In zdaj jih bo Rodetova katoliška vera učila, da imajo nad sabo osem bogov. Kot jih ima Frenk. Saj verjetno ni potrebno še enkrat poudarjati, o katerih bogovih govorimo.

Se spomnite, ko smo leta 1991 ponosno govorili, da nas je samo milijon? Frenk se je obrnil na statistični urad in vprašal, kolikšen je bil v zadnjih letih naravni prirastek, če nas je zdaj kar dva milijona. Malce čudno je, da bi se v pičlih dvanajstih letih število prebivalstva povečalo kar za 100%. Seveda tako ne more iti in Frenk hitro najde razlago. 700.000 je pač tujcev, 300.000 pa sta jih pripeljala Rupel in Bavčar. 300.000, ki so bili že onemogli, in zdaj rabijo dom za ostarele. Reči pa znajo samo da. Zakaj? Zaradi volitev, jasno. Da bodo preživeli Kučan in njegova nomenklatura. Zaradi vsega tega je proti komunistom in proti županski nadvladi… Ravno ko mi je to razlagal, je segel po plenici, robec je pač premajhen, in si obrisal solze. Pomagajte mi vsi svetniki, pravi. Od kje pa zdaj to, če ne veruješ več, ga vprašam? Saj ne svetniki, ampak svetniki, občinski svetniki, odgovori in nadaljuje, da v komunizmu niso organizirali nič drugega kot represivne sile. Novi komunisti pa so njihovi otroci. Če občinski velmožje hočejo glasove, naj se tako tudi obnašajo. Če pa se obnašajo kot teroristi, naj pridejo spat k Frenku in gotovo celo noč ne bodo zatisnili očesa. Obljubljali so, da bodo probleme rešili pa nič, mislijo le na samoobrambo. In če dotični ne morejo rešiti njegovega problema, mu ostane le še kurja farma, ker tam imajo jajca!

Za konec še sporoča, da se bojte časa, ko vas bo strah sočloveku pokazati hrbet. Je kronik in kronika se bo verjetno nadaljevala, dokler ne bo šel k dr. Ruglju. A pogleda mu ne bodo spremenili. Vsaj tako kaže zdaj – še vedno bo vse videl v isti luči. S svojo smrtjo noče nikogar obremenjevati, obesiti se noče, ker vsak obešenec pomoči hlače, in tega si nikakor ne želi. S svojo skromno pokojnino lahko pije le navadnega cestarja. Ga pa zanima, koliko zaslužka ima občina od invazijcev, ki delajo pri nas, in predvsem če je to več od zaslužka od naših grobov. Zadnja želja je, da nekdo vrže prvo lopato na njegovo krsto. Se bo ta nekdo spoznal? Pozdravlja komuniste, saj je že zdaj rdeč od litra cestarja, in sporoča, da se kmalu vidite, da vas čaka. Če bodo jutri volitve, pa njegov glas ne bo dosti veljal, ker ga bodo preglasili Albanci.

Tako torej Frenk. To so njegove besede in spet je poudaril, da stoji za njimi. Če vas kaj muči, če vas kaj zanima, se torej obrnite nanj. Ogromno sva se še pogovarjala, a vsega se ne da zapisati. Preveč bi bilo, pa tudi nekaj takšnega se najde, kar tudi papir težko prenese. Glede na vse je res upravičen ves njegov gnev nad vsem in vsemi. Pomagajte svojemu človeku. Ah, tako nekako naj bi bilo, a največkrat ni. Zakaj, je že drugo vprašanje. In tudi odgovor se skriva nekje drugje. Tisti pa, ki bi morali odgovoriti, navadno molčijo. Že vedo, zakaj. Me pa zanima, kdo ima od vsega tega tako velike koristi. Nekdo jih že mora imeti. In kar je mogoče še malo bolj pomembno, kdo vse to dovoljuje in v čigavem interesu. Najbolj nedopustno pa je, da nekateri potem govorijo o nezaposlenosti v Republiki Sloveniji. In še marsikaj drugega bi se našlo…