Doktor TK

I am the master of my fate I am the captain of my soul

16 let pozneje

16 LET POZNEJE

Se še spomnite, da je slovenska odbojkarska reprezentanca na letošnjem evropskem prvenstvu osvojila srebro? Odgovor je verjetno pritrdilen. Znate tako na hitro, brez razmišljanja našteti reprezentante? Uh, verjetno že malo težje, kot je verjetno mnogim iz glave že malce ušlo ime selektorja, nekoč velikega odbojkarja Andree Gianija. Nič hudega, Andy Warhol je imel prav, ko je vsakomur napovedal 15 minut slave. Ja, slava je minljiva, tudi za naše odbojkarje. Vsi se jih bodo za krajši čas spet spomnili decembra, ko bodo po izboru slovenskih športnih novinarjev izbrani za ekipo leta. Brez konkurence? Verjetno. Ali pač ne. Praktično edini konkurent je lahko le nogometna reprezentanca, ki ji je uspela uvrstitev na evropsko prvenstvo prihodnje leto. Ne, ne vidim v prihodnost in to nikakor ni napoved uspešnega nastopa v dodatnih kvalifikacijah proti Ukrajini.

16 let pozneje, spet Ukrajina, celo datum povratne tekme je isti, 17. november, le s to razliko, da je tokrat povratna tekma pri nas. Jasno, da so spomini te dni spet živi. Slovenskemu nogometu je leta 1999 uspel preboj, najprej z uvrstitvijo Maribora v ligo prvakov, pozneje še z uvrstitvijo reprezentance na evropsko prvenstvo. Nogomet je končno dobil svoje mesto v slovenskem športu, v slovenski družbi. Končno je dobil državljansko pravico, končno ga mnogi niso več rinili na Balkan. Mit, da reprezentanci nikoli ne bo uspela uvrstitev na veliko tekmovanje, je padel. No, na Balkan so ga nekateri še vedno rinili, saj se spomnite etikete balkanski šport. Predstavljali so ga kot neinteligenten šport za rajo. Balkanska oznaka je bila prikladna. A prav niso imeli. Že Marjan Rožanc je zapisal v Pervertiranem katolicizmu: “Še pred tridesetimi leti se je na vsaki nogometni tekmi zbrala ob Dunajski cesti skoraj vsa slovenska inteligenca, pisatelji in likovniki, gledališki igralci in operni pevci, univerzitetni profesorji… Miško Kranjec, Riko Debenjak, Mitja Mejak, Dominik Smole, Tone Pavček, Jože Ciuha, Janez Bernik, Andrej Jemec, Ladko Korošec, Marcel Ostaševski, Rudolf Francl, Slavko Štrukelj, Polde Bibič, Tone in Marko Slodnjak, Svetozar Ilešič – da, prav vsi navedeni, če naštejemo samo tiste, ki sem jih tedaj videval pod platanami in sem jih poznal vsaj na videz. V tej toplokrvni publiki – tudi tega se spominjam – so najbolj trpeli operni pevci, ki so svoje navijaške strasti dušili stisnjenih ustnic in zariplih obrazov, ker so bili to časi, ko so imeli ob nedeljah zvečer še predstavo in si niso smeli dajati duška s kričanjem. Pravzaprav smo trpeli kar vsi po vrsti, tisoči in tisoči, saj smo se tu zbrali predvsem ljudje z razvito erotično žilico – tisti, ki smo tudi sicer izkoristili vsako priložnost, ob kateri je bilo mogoče navezati spontan družaben stik ali zadostiti nenasitno radovednost: večerno promenado na Cankarjevi cesti, sobotno filmsko predpremiero v kinu Union, koncert radijskega zabavnega orkestra pod vodstvom Bojana Adamiča… In prav vsakega prijatelja, ki si ga iskal ali želel srečati, si slednjič zagotovo dobil na betonskih stopnicah, prav vse, kar si hotel zvedeti, si končno zvedel tukaj, na stadionu, zakaj nogometna tekma je bila tudi zbor slovenskih mandarinov. Bila je osrednji družabni, kulturni in politični dogodek, stadion pa središče sveta. Prostor in čas, v katerih so se ljudje iz svoje samozadostnosti odprli soljudem, začeli spet verovati v Družbo in Zgodovino, se prepustiti temu molohu pričakovanja in tveganja na milost in nemilost in se bili pripravljeni v njem celo pogubiti.”

Betonske stopnice bežigrajskega stadiona so bile priča nečesa velikega. Sloveniji se je zgodil nogomet, Sloveniji se je zgodil Bežigrad in Sloveniji se je zgodil Srečko Katanec. Mož, ki bi ga takrat marsikdo postavil na marsikatero vodilno mesto v državi. Bil je simbolna figura preboja in preporoda. Sveža in prijetna sprememba po v teoretični in taktični kalup ujetega Zdenka Verdenika. Vse skupaj je nadgradil z uvrstitvijo na svetovno prvenstvo. Potem se je ustavilo. Zgodili so se vsem znani dogodki. Enotnost je zamenjala polarizacija. Odšel je, a njegov duh je bil vedno prisoten. Tudi v prvih mesecih službovanja Matjaža Keka in seveda tudi po njegovem odhodu. Vmes je imel kar nekaj trenerskih in selektorskih avantur, a uspeha z reprezentanco ni nikoli ponovil. Ujel se je v manjše in večje konflikte, predvsem z nekaterimi igralci in novinarji. Ni ali pa ni želel razumeti in sprejeti mentalitete naroda države, v kateri je služboval. Katanec in Makedonija ali pa Katanec in ZAE, da niti ne govorimo o Katancu in Olympiacosu nikoli niso postale zgodbe podobne zgodbam o Rehhaglu in Grčiji , Beenhakkerju in Trinidadu in Tobagu ali pa Hiddinku v povezavi z Južno Korejo, Avstralijo in Rusijo. Omenjeni Hiddink ima prav, ko pravi, da če želiš biti uspešen v drugi državi, moraš sprejeti in spoštovati miselnost in navade domačinov.

Vrnitev na slovensko klop ni bila presenečenje. A pričakovanja so bila prevelika. To je že nekaj časa jasno. Ne smemo pa Katancu delati krivice. Trener v nogometu šteje precej manj, kot so mnogi pripravljeni priznati. Izvedba in rezultat sta v največji meri odvisna od igralcev. In tudi nekaj mu je treba priznati. V svojem prvem obdobju je prinesel svežino v igri in pristopu. Dr. Verdenik je v svojih taktičnih shemah pač vse prevečkrat pozabil, da ima nogometno igrišče dve polovici. Tiste, ki jo brani nasprotnik pri njem največkrat ni bilo. Jasno pa je, da nas na evropsko in svetovno prvenstvo ni odpeljala trenerska magija Srečka Katanca, ampak nogometni genij Zlatka Zahoviča in Mileta Ačimoviča ter težko pojasnljivi, malodane paranormalni dogodki. Spomnimo se le enajstmetrovke v zadnji minuti tekme z Rusijo za Bežigradom, ki jo je videl le Graham Poll in ki se težko dosodi tudi največjim reprezentancam, ki imajo neprimerno večji ugled kot naša. Pa gola Rudonje v Bukarešti, ki je bil in ostal njegov prvi in edini v reprezentanci, in gola Osterca za Bežigradom, ko je zgrešena podaja postala izjemen zadetek.

V Francijo nas torej ne more odpeljati Srečko Katanec, niti nas tja ne more odpeljati sreča ali kakršenkoli paranormalen pojav.  Ne gre se zanašati, da je nasprotnik spet Ukrajina ali pa da je povratna tekma spet 17. novembra. V Francijo nas lahko odpeljejo le nogometaši, ki pa bodo morali dvigniti nivo igre iz kvalifikacij. 3. mesto v skupini je bila obveza. Težko se tolažimo, da na primer Nizozemske ni niti v dodatnih kvalifikacijah. Konec koncev so na evropsko prvenstvo že uvrščene reprezentance Avstrije, Islandije, Albanije, Severne Irske in Walesa, torej reprezentance, ki v času naših treh uvrstitev na velika tekmovanja niso bile temu niti blizu. So pa za razliko od naše reprezentance znale izkoristiti nov, razširjen format evropskega prvenstva.

Bi lahko ta podvig uspel tudi Sloveniji? Lahko, če bi le igrali na višjem nivoju in posledično osvojili kakšno točko več. Vem, Švica v Baslu z 2-0 na 2-3 v zadnjih petnajstih minutah. Vendar je na to tekmo treba pogledati v širšem kontekstu, v kontekstu obeh tekem z Anglijo. Vodstvo na Wembleyju 1-0 in na koncu poraz 3-1. Pa spet vodstvo 1-0 v Stožicah, zaostanek 2-1, izenačenje na 2-2 v 84. minuti in prejet gol za poraz 2-3 le dve minuti pozneje. V teh treh tekmah je bilo izgubljeno 2. mesto in neposredna uvrstitev na EP. To se ne bi smelo dogajati, sploh ne zdaj v odločilnih dveh tekmah dodatnih kvalifikacij, ko lahko ena poteza, ena napaka odloči potnika v Francijo. To se niti Kekovi niti prvi Katančevi generaciji ne bi moglo zgoditi. Vem, Charleroi in tistih fatalnih šest minut, ko je bilo zapravljeno vodstvo 3-0, boste rekli. Se je zgodilo. Poudarek je na se je zgodilo, nikakor na se je dogajalo. Zgodi se tudi največjim. Spomnite se finala lige prvakov 2005, vodstva Milana 3-0 in izenačenja Liverpoola v zgolj šestih minutah. Carlo Ancelotti: “Pokal smo izgubili v šestih minutah norosti.” Včasih tudi naključje postane logično. Johan Cruyff je imel prav.

Kaj torej pričakovati od dodatnih kvalifikacij? Nikakor me ne bi presenetilo, če bo v Francijo potovala Ukrajina. Naj bo jasno, da upam, da se motim, da se ta scenarij ne bo zgodil. Le upam, nikakor nisem prepričan. A ponavljam, več ali manj je odvisno od igralcev in njihove izvedbe. V zadnjih kvalifikacijah niso prepričali, daleč od tega. In javnost to ve. Ne glede na Katančeva prepričevanja, da je v zmoti javnost, novinarji, celo njegovi trenerski kolegi. Dovolj zgovorno je, da Ljudski vrt še ni razprodan. Na vlogo sreče, Srečka, Boga, ki naj bi bil in navijal za Slovenijo, čeprav je le plod prebujne domišljije, publike ter Ljudskega vrta in ostalega se ne gre zanašati. Imajo pa reprezentanti le dve možnosti. Ali petnajst minut slave, ki bo gotovo trajala dlje, nogomet je le nogomet, ali pa takojšnja pozaba.

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s