Doktor TK

TOKRAT SEM ŠEL IN BIL PROTI

Naš najgloblji strah ni, da smo pomanjkljivi. Naš najgloblji strah je, da smo čezmerno močni. Naša svetloba in ne naša tema nas najbolj straši. Sprašujemo se: “Kdo sem jaz, da bi bil sijajen, božanski, nadarjen, čudovit?” Kdo pravzaprav si, da to ne bi bil? Si božji otrok. Da se delaš malega, ne služi svetu. Nič ni razsvetljenega v tem, da se pomanjšaš zato, da se drugi ljudje ne bi počutili negotove ob tebi. Vsem je namenjeno, da blestimo kot otroci. Rodili smo se, da razodevamo božjo slavo, ki je v nas. Ni samo v nekaterih, v vseh nas je. In ko dovolimo svoji lastni svetlobi, da sije iz nas, nezavedno damo dovoljenje drugim ljudem, da naredijo isto. Ko se osvobodimo svojega lastnega strahu, naša prisotnost samodejno osvobodi druge.

Marianne Williamson, Vrnitev k ljubezni

Vsakič, ko dobim povabilo na referendum, preberem, da referendum predstavlja enega od temeljev neposredne demokracije, v katerem sodelujemo vsi državljani, ki imamo volilno pravico in na katerem volivci dajemo svoj glas o referendumskem vprašanju. No ja… Saj se strinjam, vsaj do neke mere in do neke meje. Dejstvo je, da večina referendumov te teorije niti približno ne upraviči. In če sem pošten in iskren, to ne drži in sam se s tem nikakor ne strinjam. Referendum je najbolj izkoriščeno orodje demokracije v tej državi. Pri nas referendum ni demokracija. V večini primerov je orodje skrajnežev in nestrpnežev. Tistih, ki mislijo, zgolj mislijo, da ne bo nesporazumov, da lahko odločajo o vsem. Predvsem o tistem, o čemer ne bi smeli niti razmišljati in še manj odločati. Demokracija? Ne!

Na vsake volitve grem. Brez razmišljanja. Da oddam svoj glas. Za kogarkoli se odločim. Tudi če se ne odločim za nikogar. Z referendumi je zgodba obrnjena. Tja me je zelo težko spraviti, praktično nemogoče. Tja se lahko odpravim le sam, gre za posledico moje svobodne odločitve. In preteklo nedeljo sem se odločil, da grem. Ker sem bil in sem še vedno proti. Proti nestrpnosti, sovraštvu, lažem in zavajanjem. Ja, obkrožil sem za! Ker sem to moral storiti. Ko je novela postala del referendumskega vprašanja in javnega diskurza, se je razgalilo marsikaj. Pojavili so se teoretiki zarot, teoretiki spola, samooklicani freudovski psihoanalitiki, analitiki Ojdipovega kompleksa, strokovnjaki s področja genskih motilcev, sejalci strahu, zagovorniki tradicije,… in seveda kvazizagovorniki otrok in njihovih pravic ter slovenska rimokatoliška cerkev. V sekularni državi, kjer so ločeni od države, so se spet želeli dvigniti nad državo in državljane. Predvsem nad tiste, ki ne delijo njihovega prepričanja. Ne, oni se v predreferendumsko kampanjo niso vključili. Vsaj tako so trdili. In ni mi jasno, koga so prepričali. Ne vem, kako imajo čas. Kot da nimajo dovolj svojih težav in problemov.

Zdaj predlagatelji referenduma in zagovorniki zavrnitve novele triumfirajo, pravijo, da so zmagali, da je Slovenija z veliko večino zavrnila novelo. Z veliko večino? Če bi ob 36 odstotni udeležbi prav vsi glasovali proti, še vedno ne bi mogli govoriti o veliki večini. In manj kot 400.000, ki so bili proti noveli, od več kot 1,6 milijona volilnih upravičencev pač ni ne večina, še manj pa velika večina. Referendum je v tej državi lahko učinkovito orodje neke interesne skupine le iz razloga, da se večina, tu lahko govorimo o veliki večini, referenduma sploh ne udeleži. Verjetno bi bilo poleg kvoruma, ki nas je rešil arhivske neumnosti, vredno razmisliti o veljavnosti referenduma ob več kot 50 odstotni udeležbi. In še bolj pomembno: preprosto bi ga moral plačati predlagatelj, ker gre v večini primerov za metanje denarja skozi okno. Me zanima, če je kdo razmišljal, da smo tudi takšni, ki služimo denar, od katerega plačujemo davke, iz katerih se med drugim plačujejo tudi stroški referendumov. Mi lahko kdo pove, komu naj izstavim račun, prosim.

In kje smo po nedelji? Pravijo, da se je Slovenija izrekla za tradicionalno družino, da so zmagali otroci, da je zmagala zdrava kmečka pamet, da je zmagala normalnost, da… Ja, predvsem normalni in naravni ste, to bo to. In homoseksualcev v tej državi verjetno kar naenkrat ni več? Seveda so. In so homoseksualni pari. In še nekaj bolj nezaslišanega: so homoseksualni pari z otroki. Kaj pa zdaj? Kaj je zdaj z vašo zavrnitvijo novele? Očitno pa le nimate moči, da bi te ljudi preprosto izbrisali z obličja Zemlje. Vem, ne gre za fizični izbris, gre za diskriminacijo. In če mislite, da ste z vašo tako imenovano referendumsko zmago preprečili nekaj nenaravnega, nenormalnega in zlega, se motite. Zgolj za nekaj časa ste odložili neizbežno. Svet in človeštvo sta živi tvorbi, torej se spreminjata. Tudi tradicije prihajajo in odhajajo. Tradicionalna družina? Nekoč se je govorilo o pankrtih, o nezakonskih materah in še marsikaj ni bilo družbeno in predvsem cerkveno sprejemljivo. Danes je to normalno in sprejemljivo. Vem, da ne za vse, za večino pa, ker sem v zgornjih vrsticah govoril o večini in njeni definiciji.

Začel sem z besedami Marianne Williamson, ki so me prepričale, da gre za avtorico, vredno moje pozornosti. Ne, še nobene njene knjige nisem prebral, jih pa zagotovo nekaj bom, vključno z Return to love. Zgornji pasus je predvsem za tiste, ki imate in ste imeli v zadnjih tednih toliko povedati o otrocih in njihovih pravicah ter o pravičnem in naravnem Bogu. Takole v razmislek, če bo šlo. Coach Carter je biografska športna drama o Kenu Carterju (Samuel L. Jackson), gimnazijskem košarkarskem trenerju. Ko v filmu Timo Cruz izreče zgornji citat, doda: “Sir I just wanna say thank you… you saved my life.” Koliko življenj ste rešili vi? Predvsem pa koga ste rešili v nedeljo?