Doktor TK

I am the master of my fate I am the captain of my soul

Izgubljene iluzije

IZGUBLJENE ILUZIJE

Najprej so prišli po socialiste in nisem spregovoril; ker nisem bil socialist. Potem so prišli po sindikaliste in nisem spregovoril; ker nisem bil sindikalist. Potem so prišli po Jude in nisem spregovoril; ker nisem bil Jud. Potem so prišli pome. In tu ni ostal nihče, ki bi govoril zame.

Martin Niemöller

So migracije kaj novega? Ne. Vedno so se dogajale in vedno se bodo. Stare so praktično toliko kot človeški rod. Izgleda le, da so nekatere sprejemljive in nekatere ne. Recimo, a stvar ni tako preprosta. Ljudje so se vedno selili tja, kjer je bilo delo in denar. Skratka tja, kjer so bili boljši življenjski pogoji. Popolnoma vseeno ali je šlo za dnevne, tedenske, sezonske ali permanentne migracije. In popolnoma vseeno, ali se dogajajo znotraj regije, države, kontinenta ali preko oceanov. Ljudje dnevno odhajajo na delo drugam, na primer s periferije v mesto. A dnevne migracije nas v tem kontekstu ne zanimajo. Manchester je bil na začetku 19. stoletja mirno mestece s 84.000 prebivalci. Industrijska revolucija je spremenila vse. Delavci iz Yorkshira in Lancashira so začeli z množično migracijo. Pridružili so se migranti iz drugih delov Anglije, z Irske in od drugod. V le sto letih, torej na začetku 20. stoletja, je Manchester štel 1,25 milijona prebivalcev in bil šesto največje mesto v Evropi. V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je zgodil italijanski ekonomski čudež. Mnogi revni kmetje z italijanskega juga so se usedli na “sončni vlak” za sever. Za seboj so pustili vse, kar so imeli in vse, kar so poznali. Mnogi so končali v Torinu, največ v tamkajšnjem avtomobilskem gigantu Fiatu. Zgodovinar Paul Ginsborg je zapisal: “Dotok ljudi z juga je bil tako neprestan in tako velik, da je ob koncu šestdesetih Torino postal tretje največje “južnjaško” mesto za Neapljem in Palermom.”  V istem obdobju se je približno 1,5 milijona Špancev preselilo v Barcelono in njeno okolico. Mnogi so bili nepismeni in le redki so govorili lokalni katalonski jezik. Prišli pa so le v iskanju dela in boljših življenjskih pogojev. In še zadnji primer množičnih migracij v Evropi v prejšnjem stoletju: Carigrad. Konec petdesetih let je štel milijon prebivalcev. Takrat so začeli prihajati migranti iz vse Anatolije. Samo med letoma 1980 in 1985 se je populacija Carigrada podvojila. Danes je to mesto s približno 12 milijoni prebivalcev.

Skratka, migracije niso nič novega, daleč od tega. In vse lahko zvedemo ne en sam skupni imenovalec: ljudje so se preseljevali zaradi preproste ambicije, da si ustvarijo boljše življenje. Jasno, da so šli tja, kjer so bili pogoji boljši. Kaj je danes tako zelo narobe z aktualnim migrantskim tokom? Očitno se dogaja v prevelikem obsegu. In glavni vzrok je bežanje z območij, ki jih je zajela vojna. Torej na tem mestu govorimo o beguncih. Vem, ne gre izključno za begunce, med njimi je tudi določen odstotek ekonomskih migrantov, ki pa niso tema teh vrstic. Kot niso tema tako populistično imenovani islamski teroristi. Niso tema, a se jih bom v nadaljevanju preprosto moral dotakniti. Zaradi bolj jasne slike.

Evropa na vse skupaj ni bila pripravljena. To je že nekaj časa gotovo dejstvo. Združena Evropa, Evropa brez meja, Evropa kot integriran kontinent, Evropa kot ekonomski raj je danes Evropa izgubljenih iluzij, je distopija, je antiklimaks. Evropska unija, v katero si je še pred kratkim želel marsikdo, je na gospodarskem, geostrateškem in geopolitičnem parketu v deficitu v razmerju do marsikoga, dovolj bo, če omenim le ZDA in Rusijo. Analogija na hladno vojno ni le naključna. Begunski val ni od včeraj. A dokler so se morali z njim ukvarjati Italijani in predvsem Grki, je bilo marsikomu za to malo mar. Predvsem tistim v Bruslju in njihovim partnerjem v zločinu, ki jim je bilo bolj pomembno, kako ekonomsko in finančno izčrpati Grčijo, grški narod jim je pomenil le kolateralno škodo. Da mora biti Grčija branik Evrope in schengenske meje pa se jim je zdelo samoumevno. Neoliberalna ekonomija in človeška tragedija sta menda za nekatere samostojni entiteti, torej po njihovo nikakor ne moreta biti v kakršnikoli korelaciji.

Marsikomu ni bilo mar. Pa bi jim moralo biti. Evropska unija je v begunski problematiki ostala sama. Neokolonializem in neoliberalni ekonomski interesi so naredil svoje. Bližnji vzhod je postal epicenter vojnih konfliktov, popotresni val pa se je razširil. Daleč? Morda bi se moral dlje. Ni se do Rusije, ponovno vstale velesile, in ni se do ZDA, tega večnega aspiranta po hegemoniji, ki so mu ostale članice Atlantskega pakta večinoma le zvesti psi sledniki in bolj malo enakopravni in enakovredni partnerji. EU je v begunski krizi osamljena. Ostali so nanjo preprosto pozabili, ker naj to ne bi bil njihov problem. Kot je bil znotraj Unije včasih to le grški problem. In še huje: EU je v tem trenutku neusklajena, nedorečena, praktično izgubljena. Tako se je lahko zgodilo, da je Orban, ki ga Beethoven v svoji Odi radosti nikoli niti po naključju ni načrtoval, še več – nanj nikoli ni niti pomislil, madžarsko mejo preprosto zaprl z ograjo. Huh, nič kaj evropsko, nič kaj združeno, nič kaj integrirano. Kot da bi pozabili na srečo in olajšanje, ko je padel Berlinski zid. Samozvanec, praktično skrajnež, je vse skupaj naredil po svoje. Brez najmanjših težav. Se je oglasil kdo od tistih, ki bi se morali? Ne!

In Slovenija, ta od Unije pozabljena deželica? Postala je del balkanske begunske poti, postala je tranzitna država. Unija jo je pozabila, ideje so jo zapustile. Reakcija je bila orbanovska. Bodeča žica kot del rešitve? Bodeča žica kot nova civilizacijska norma? Bodeča žica kot simbol 21. stoletja? Lepo prosim! A svoj del odgovornosti je treba prevzeti pozabljenju navkljub. Ja, o tem bi morali predvsem razmisliti tisti, ki so tako navdušeno podprli vstop Slovenije v EU, še bolj pa tisti, ki so podprli njen vstop v NATO. Izgubljene iluzije? Vsekakor. In reakcija na dogodke zadnjih mesecev? Strah, še bolj pa nestrpnost sta se razširila po deželi. Negativizem v svoji najbolj surovi formi. Upravičeno? No ja, večina strahu ima svoj izvor v neznanju, nevednosti in nepoučenosti. Pravzaprav je neverjetno, kako zlahka je danes sfabricirati, lansirati in posledično sprejeti slabo, negativno zgodbo o beguncih. Kot da gre za najslabše izrodke človeške rase. Fakt in fikcija z roko v roki. Fakt in fikcija kot tavtologija. Jasno, da ne gre vse vedno gladko. A vse skupaj generalizirati na posameznih primerih je najmanj neodgovorno. Stvari je preprosto treba postaviti v širši kontekst. In malo samospraševanja ne bi škodilo nikomur. Dobro bi se bilo vsaj poskušati vživeti v življenja tistih, ki bežijo pred vojno, ki bežijo od tam, kjer je bil nekoč njihov dom, kjer zdaj ni ničesar. Prekleto me zanima, kako bi reagirali v takšni situaciji. In vredno bi bilo razmisliti o tem, kaj imaš, česar nekdo drug nima. Potem bi, o tem sem prepričan, vse tisto, kar se zdi banalno in samoumevno, znali precej bolj ceniti. V pomoč Ralph McTell in njegova Streets of London. Melodija in besedilo sta dovolj zgovorna. “…well let me take you by the hand and lead you through the streets of London, I’ll show you something to make you change your mind” Ali pa njena prepesnjena slovenska verzija Ljubljanske ceste Aleksandra Mežka. In še nekaj: mar niso begunci za nas svojevrsten zgodovinski preizkus? Ja, vredno bi bilo razmisliti o naših reakcijah. Nastavljeno nam je ogledalo, v katerem se lahko realno pogledamo, kdo smo, kaj smo in kakšni smo. Samorefleksija! Samokritika!

Protiargumenti na zgornje vrstice? Jasno in pričakovano: da v državo in Unijo prihajajo oboroženi islamski teroristi in da vera in kultura ostalih ne spadata v naš prostor. Če bi terorizem zagovarjal, bi se samozanikal. A akcija skoraj vedno povzroči reakcijo. Gre za korelacijo vzročno-posledičnih razmerij. In mednarodni terorizem je prevečkrat posledica korporativnega neokolonializma. Po novembrskih terorističnih napadih v Parizu sem naletel na zgražanje skupine ljudi okrog mene. Islam je bil seveda izvor vsega zla. Ko sem jim zelo plastično pojasnil, da jih sam ne bi trpel, če bi črpali mojo nafto, sem naletel na zabite poglede. Kot bi pozabili, kaj je spoštovanje lastnine drugega. A očitno me res niso razumeli. Muslimanska vera in bližnjevzhodna kultura naj torej ne bi spadali v naš prostor. Hm, mar mešanje različnih vplivov ne potegne iz ljudi tistega najboljšega? Pa da ne bo nesporazumov; sam sem in za integracijo in za asimilacijo. Se pa lahko nekdo integrira pod enim osnovnim pogojem: da mu za to sploh daš možnost. Je pa predstavljati islam kot diametralno nasproten krščanstvu en velik nesmisel. Islamski in krščanski učenjaki se strinjajo, da gre pri obeh religijah za vero v istega boga. Tako v Koranu najdete številne zgodbe, ki so zapisane tudi v Bibliji. Enako v Koranu najdete tudi biblijske osebe: Mojzesa, Noeta, Abrahama, Adama, Janeza Krstnika in tudi Jezusa Kristusa. Včasih sicer obstaja majhna razlika, ki lahko bralca zavede; na primer hebrejska oblika imena Abraham v Koranu dobi arabsko obliko Ibrahim. Toliko za tiste, ki Korana niste prebrali. In ne razumem, kako lahko ravno tisti, ki svete knjige muslimanov niso prebrali, trdijo, da je militantna, da poziva k brezpogojnemu ubijanju v imenu vere. To ne drži, le različne percepcije in interpretacije so možne. Konec koncev so tudi Buri v Južni Afriki za časa apartheida v Bibliji našli pasuse, ki naj bi upravičevali njihovo pravico do vseh naravnih danosti države in prevlado nad večinskim temnopoltim prebivalstvom. Spet vprašanje percepcije in interpretacije. Zagovarjam pravico do ateizma, kot zagovarjam pravico do veroizpovedi. Pač odločitev posameznika. Ne sprejemam pa ubijanja v imenu islama, govorim o majhnem odstotku skrajnežev, ki de facto z islamom in pravovernimi muslimani nimajo nič skupnega. Ne morem pa niti ceniti in sprejemati nekoga, ki se deklarira za kristjana, pri nas večinoma za rimokatolika, obenem pa ne živi in deluje po desetih zapovedih (je šel Mojzes zaman na goro Sinaj?), se predaja sedmim naglavnim grehom in ne upošteva Jezusovega nauka. Ne pozabite hipokriti, ki se predstavljate kot veliki kristjani, obenem pa bi vsakega prebežnika brez razmišljanja poslali tja, od koder je prišel, da je Jezus Kristus pridigal in učil ljubezen do bližnjega. A včasih njegovega svetovnega nazora preprosto ne morete sprejeti – Jezus je bil namreč socialist.

Zaskrbljujoče je, v kakšni državi in na kakšnem kontinentu živim. Strah in nestrpnost sta ob nezavidljivi ekonomski situaciji in slabem socialnem stanju žal idealno okolje za vzpon ekstremnih skupin in posameznikov. Ja, primerjava z Nemčijo po prvi svetovni vojni se ponuja sama po sebi. To je slika Slovenije in Evrope v 21. stoletju. Takrat so bili glavni vzrok in krivci Judje, ne pozabite holokavsta, danes so to begunci. Begunsko krizo je treba sprejeti in najti rešitev. Predvsem pa bi morala biti odgovornost Evrope, da nastopi enotno in usklajeno ter se angažira, da se vzrok te humanitarne tragedije, torej vojna, odpravi. Potem bo še upanje za ta kontinent. In potem mi bo nekaj do državljanstva te države in te celine. Do takrat mi to državljanstvo lahko brez težav vzamejo. Ker vem, da sem najprej državljan sveta in da kot ves človeški rod izhajam iz Afrike. In verjamem, da ko bodo prišli pome, bo ob meni še vedno kdo, ki bo govoril zame.

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s