Doktor TK

I am the master of my fate I am the captain of my soul

Morda si ga Slovenčki niti ne zaslužijo

MORDA SI GA SLOVENČKI NITI NE ZASLUŽIJO

Da je Peter Prevc zmagovalec svetovnega pokala, je zdaj matematično dejstvo. Pridružil se je tistim redkim Slovencem, ki jih lahko upravičeno imenujemo šampione. Kar pa seveda ne pomeni, da smo športna velesila, čeprav bi nas nekateri v to želeli na vsak način prepričati. Nikoli nismo bili in nikoli ne bomo. Država z dvema milijonoma prebivalcev in s skromnim BDP-jem za to nima nikakršnih možnosti. Sploh v globalno najbolj razširjenih športih Slovenija ne more biti niti občasno, sploh pa ne permanentno konkurenčna. Športna velesila? Ne, ta premisa je napačna, je zgrešena. Tega preprosto ne morem sprejeti. Kot v prejšnji sezoni nisem sprejel teorije, da je Prevc šampion, ker to ni bil. Res je, bil je na dobri poti, a pri tem je ostalo. Spomnite se, kako je v prejšnji sezoni ostal brez globusa. Šampioni so serijski zmagovalci in v odločilnem trenutku, ko je na kocki vse, v trenutku, od katerega je odvisna cela sezona, potegnejo iz sebe tisto najboljše in zmagajo. In Peter je v odločilnem trenutku lanske sezone zatajil. Da je drugo mesto vrhunski dosežek, je bila le slaba tolažba. Tudi medalje s svetovnih prvenstev in olimpijskih iger niso mogle potrditi teorij, da je šampion. Srebro in bron nista tako žlahtna kot zlato. V aktualni sezoni je vse drugače. Zdaj o statusu šampiona ni dvomov. Naslov svetovnega prvaka v poletih in osvojitev skupnega seštevka svetovnega pokala že šest tekem pred koncev potrjujeta, da je Peter dokončno postal šampion. Novoletna turneja? Tista skupna zmaga na štirih skakalnicah je bila stvar prestiža in indikator, v katero smer bo šla sezona – v sezono samo enega skakalca. One man show!

Prav je, da se je naciji zgodil Peter Prevc. Naciji, ki takšne ljudi preprosto potrebuje. A še vedno se ne morem znebiti občutka, da si ta nacija nekaterih zgrešenih pogledov in s Kalimerovim sindromom v svojem DNK zapisu šampiona takšnega kova niti ne zasluži. Najprej: berem in poslušam, da imamo vrhunske deskarje in krosiste. Koga, prosim? Iskreno, razni Flandri, Flisarji, Koširji in njim podobni me niti malo ne ganejo. Vsak dosežek je sicer vreden spoštovanja, a pri tem se konča. Preprosto ne morem nasedati kakršnikoli histeriji v teh sferah. Gre za izrazito marginalne športe z limitirano konkurenco. A še vedno se zgodi, da slišim, kakšna reklama je to za Slovenijo. Kakšna? Niti omembe vredna. Kdo sploh to spremlja, kdo sploh to gleda? Vprašal bi omenjene, koliko sploh poznajo konkurenco v teh športih in koliko bolj vedo za države, iz katerih ta konkurenca prihaja, če zaradi tega o teh državah vedo kaj več, kot bi sicer. Skratka, Slovenija ima od teh športnikov zelo malo oziroma nič. Nobenih promocijskih in finančnih učinkov, naj bo jasno. Če kdo misli drugače, naj mi postreže s konkretnimi podatki, prosim. Govorjenje na pamet nima smisla.

Dotaknimo se še nečesa, kar potrjuje, da smo bolj kot dežela šampionov dežela Kalimerov. Vseeno, ali poslušam ljudi okrog sebe, ali pa prebiram mnenja na spletu. Nemalo komentarjev si je v svojem temelju zelo podobnih: da se najdejo sodniki, ki Prevcu dajejo slabše ocene, kot bi mu jih dejansko morali, da mu ne dovoli zmagati tekmovalna žirija ali kar sam organizator, ker gre za Avstrijce, Nemce, Norvežane. Slovenija je pač premajhna in premalo vplivna, pravijo. Na nek način paradoks, če so ti isti prepričani, da smo velesila. Ampak Peter Prevc je naš, je eden izmed nas. Tako pravi aksiom, ki ga podprejo s trditvami, da je preprost, da ni nadut, da si vedno vzame čas za navijače, da ne izstopa, da… Da preprosto ni tak, kot so nekateri drugi. Na primer Tina Maze, tisto najboljše, kar smo v ženskem športu kadarkoli imeli. Ko je ob slabi uvrstitvi, včasih je bilo to že drugo mesto, jezno odkorakala mimo vseh, ko se je zaprla vase, naj bi bila arogantna. Ne, ni šlo za aroganco, le za golo dejstvo, da šampioni drugih in tretjih mest ne priznavajo. In ravno to jih dela šampione. Tudi njene velike konkurentke Lindsey Vonn nekateri pri nas iz podobnih razlogov nočejo in ne morejo sprejeti, čeprav gre za največjo smučarko v zgodovini. A niti je ni treba sprejeti, dovolj je, da se ji prizna njene dosežke.

Res nisem prepričan, če si ta nacija zasluži Petra Prevca. Čeprav ji v današnjih, na svoj način čudnih časih pride še kako prav. Sodbo o tem prepuščam vsakemu posebej. Ni pa takšen kot večina. Če bi bil, se ne bi dvignil iz povprečja in ne bi bil to, kar je. Pravzaprav je njegov največji dosežek, da je uspel v državi prepolni kompleksov. Da je postal šampion, pred katerim je še marsikaj. Konec koncev sezona še ni končana in ponuja še marsikateri izziv. V športu, tako kot v življenju, včeraj ne obstaja, je le danes in jutri. Napoved blesteče kariere? V to sem skorajda prepričan, čeprav je slava minljiva. Spomnite se njegovega predhodnika Primoža Peterke, ki je solidna deseta, izvrstna peta, vrhunska tretja in odlična druga mesta prvi zamenjal za preprosto prvo. Ki je morda prehitro doživel slavo, ki je še bolj hitro minila. Nacija ga je sprejela, oboževala, pogoltnila, prebavila in izpljunila. Ostal je sam s svojimi petnajstimi minutami slave. Andy Warhol je imel prav.

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s