Doktor TK

KO JE IDEAL TOVARIŠA TITA NEDOSEGLJIV

Tito partija – omladina akcija… Mi smo Titovi, Tito je naš… Druže Tito, mi ti se kunemo, da sa tvoga puta ne skrenemo… Za domovino – s Titom naprej… Druže Tito, ljubičice bela, tebe voli omladina cela… In kar je še bilo podobnega sranja… Bullshit par excellence! Je vse to mimo? Je, čeprav nekateri s tem še vedno vztrajajo. Tisti, ki so izgubljeni v času in prostoru. In ti bi nas kar še radi prepričevali in prepričali, kakšen fejst in popoln možakar je bil pokojni maršal. Nostalgiki, ne me jebat! Nihče me ne bo prepričal, da je bil idol, da je bil ideal. Daleč od tega. Nekateri njegov lik še danes ponosno nosijo na majicah, kot da gre za lik Ernesta Guevare. Je primerjava med Chejem in Brozom sploh možna? Ne! Che je ikona, je ideal, Broz to ni, nikoli ni bil in nikoli ne bo. Danes so vsi tisti, ki bi nam radi nahranili dušo in razum s fiktivnimi zgodbami o tem, kako dobro in nasploh krasno je bilo v SFRJ, tej distopični umetni tvorbi, ki je imela omejen rok trajanja in je bila že v svojem začetku obsojena na sesutje same vase, patetični. Patetika na n-potenco! Kakorkoli, vsemu navkljub imata bivša država, ki leži tam nekje na smetišču zgodovine, in njen voditelj “bez ograničenja trajanja mandata” še vedno svoje privržence in oboževalce, celo zelo velike, zelo fanatične. In največjega med njimi ni težko najti. Ne, to ni Milan iz Murgel, niti ni to Zoki plavooki iz najlepšega mesta na svetu, tudi ni Borut, ki zmotno misli, da je vloga predsednika v tej državi vloga klovna, in ni nihče, ki je pozabil, da je rdeča zvezda demode, pa jo kljub temu še vedno nosi. Na napačnih mestih iščete. Odgovor je jasen in preprost: to je Janez.

Tisti Janez, ki je bil nekoč komisar Ivan in je šel po poteh AVNOJA peš v Jajce. Tisti Janez, ki je zvesto hodil za maršalom in po njegovi poti. Tisti Janez, ki je med drugim zapisal: “…mladi smo bili vedno najbolj revolucionarni in na nas leži naloga, da naprej razvijamo našo samoupravno socialistično družbo, da jo gradimo na revolucionarnih temeljih, temeljih marksizma.”  Tisti Janez, ki je bil med najbolj aktivnimi v takratni ZSMS. Tisti Janez, ki je naenkrat na vse omenjeno “pozabil” in začel s svojo mantro, ki se je zavlekla v današnje dni, da je največji osamosvojitelj. Tisti Janez, ki je bivšo JNA označil za agresorsko vojsko, a ni imel nobenih težav prodajati orožja, ki ga je ta ista armada pustila v Sloveniji, na vojna žarišča na Hrvaškem in v Bosni. Komu je prodajal? Skladno z zakoni prostega trga tistim, ki so ponudili največ. Da ne bi kdo zmotno mislil, da je bilo v tej prodaji kaj plemenitega in da je imela država kaj od tega. Samozvani osamosvojitelj Janez, njegov zvesti brigadir in ljubitelj slovenske narodnozabavne glasbe Tone, danes težki srčni bolnik Igor in ostali bratje v orožju. Govorimo torej o tistem Janezu, ki je javno, nikoli pa globoko v sebi poteptal Tita in njegovo Jugoslavijo. Ki je svojega idola zatajil kot Judež Jezusa. Le to je pozabil, da se je Iškarijot obesil. In čeprav mu je dvakrat celo uspelo priti na oblast, ne sicer z državnim udarom, kakor si je sam najbolj želel, se mora večino časa zadovoljiti zgolj z mediokritetnim nazivom prvak opozicije.

Na nek način žalostna zgodba dolenjskega povzpetnika. Tita je slavil ves narod, vsaj tako se je zdelo, Janeza slavijo le njegove ovce. Tita je častila mladina, njega bolj ali manj le ostareli fosili, ki vzklikajo zanj za sok in sendvič. Kar nekako socialistično zvenita sok in sendvič, če pomislimo na mladinske delovne brigade. Le razlika v letih je prevelika. Morda pa stvar spremeni njegov mladi pajac Žan, ki pa govori, kot da je na svetu najmanj sto let. Pamž bi ljudi rad prepričal, da vse ve, da je že vse doživel. Kaj pa mediji? Vsi so poročali o maršalu, vsi so o njem lepo pisali. Ker so morali, naj bo jasno, v nasprotnem primeru so bili pisunčki hitro ob službo in še ob marsikaj. Janez? O ja, ima svoje medije in svoje pisunčke, le da jih ne berejo vsi v državi, daleč od tega. Pa si je na vse kriplje prizadeval pridobiti vpliv in kontrolo nad Delom ter nacionalno TV. Ko je leta 2012 za kratek čas le nekako spet prevzel oblast, je želel imeti paradržavno televizijo, spomnite se na projekt Planet TV. Spet ni šlo. Kadarkoli je Janezek poizkušal posnemati svojega idola, se mu je zalomilo. Mu slovenska ‘estrada’ komponira in poje pesmi, kot so jih Brozu Čolić, Balašević, Dragojević, Brena, Tereza, Vajta, Indexi in ostali? Ne. Ja, Indexi in njihova Tito poslije Tita, torej po Titu Tito oziroma po Titu Janez, kot bi se prileglo ablastniku. Ne, po Titu ni Janeza. Ergo: je sploh kaj čudnega, da ima firer toliko povedati čez Jožeta in njegovo propadlo Jugoslavijo? Nikakor ne. Stresno in depresivno je, ko se mladostne želje, sanje in iluzije razblinijo. Ko idoli padejo, ko malikovanje ne postane nič drugega kot negacija samega sebe.

V zgornjih vrsticah sem omenil firerja. Namerno, saj veste, kdo je nekoč promoviral in glorificiral ta naziv (Ja, mein führer). Nacizem je analogija na janšizem. ‘Stranka, to sem jaz’ je moto tako Janeza kot Adolfa. A se spet vračamo k Titu. Predsednik SFRJ bez ograničenja trajanja mandata in predsednik SDS, ta ‘D’ v imenu stranke lahko gladko odmislimo, bez ograničenja trajanja mandata. Hitler je imel svojo Evo, firer ima njeno slabo kopijo. Hitler je izvor vseh težav našel v Judih (Juden raus), firer v muslimanih (Islamists not wellcome). Je kakšna razlika med idejo o nacionalni gardi in Sturmabteilung? Ne! A niti Hitlerja mu na svoji misiji do ideala Tita ne uspe najbolje posnemati. Čeprav ima v Branku nekakšno kopijo Goebbelsa – saj vemo za njegov znameniti citat ‘stokrat ponovljena laž postane resnica’ in bi lahko v tej zgodbi potegnili še kakšno paralelo, pa mu spet nekaj izostane. Leni Riefenstahl, ki jo je Hitler znal uporabiti kot močno propagandno orožje. Janezkovi spletni in ostali medijski kvaziguruji to niso, čeprav v svojo novo televizijo zdaj polaga vse upe. To je njegov zadnji obupni poizkus spraviti se na oblast in končno postati epitom lika in dela tovariša Tita. To je edini namen tega medijskega projekta, ki naj bi bil, kako prozorno, neodvisen od politike. Skratka, ne glede na vse tovariš Janez ali komisar Ivan, kakor vam je ljubše, nikoli ne bo dober original, lahko je le slaba kopija. Zato mesta, ki si ga v zgodovini tako zelo želi dobiti, nikoli ne bo našel. Oziroma ga bo; na njeni deponiji. Prostor za velike može je drugje.

Če kdo želi spremljati to oportunistično, demagoško medijsko propagando skrajnega desničarskega rasizma, šovinizma in fašizma, jo lahko mirno spremlja, ampak brez mene, tu jaz ne participiram. Njihove teorije o medijskem pluralizmu se me ne dotaknejo. Spremljajte, saj malo črnega humorja na trenutke ne škodi. Dokler vse skupaj ne postane prenevarno…