Doktor TK

KO TVOJ DREK DIŠI LEPŠE OD NJIHOVEGA

“Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?

Lk 6, 41

Da se je le končalo to prvenstvo, te nogometne evforije je bilo preprosto dovolj. Vem, evropsko prvenstvo bo trajalo še dva tedna, včeraj pa se je za Hrvate končalo. Končno! Še bolje bi bilo, da se zanje sploh ne bi začelo. Ker je preprosto težko prenašati njihovo prepotentnost, njihovo aroganco. Saj veste, da so peli, da so svetovni prvaki, čeprav niso nikoli bili in nikoli ne bodo. Saj ste slišali, da bodo letos odšli do finala, da imajo pot do tam odprto. Saj poznate njihov modus operandi. Vedno so ‘za dom spremni’. Zdaj so res pripravljeni za dom, za pot domov. V Franciji jim ni ostalo nič, torej ni nobenega smisla, da tam ostanejo oni. Njihovi aroganca in prepotentnost sta se jim je še enkrat več razbili na trmasti hrvaški glavi. Bog, ki ga tako radi omenjajo, jih je zapustil. Očitno je tudi vsemogočnemu vse jasno, očitno jih ima tudi on dovolj. In če je jasno njemu, kako ne bi bilo tudi ljudem na Zemlji. Hrvaška nebesa so se še enkrat več izkazala za fikcijo, za čisto fabrikacijo nekega naroda, ki misli, da je nad vsemi, da je nedotakljiv, da je nepremagljiv.

Da je vse skupaj še bolj popolno, se jim je izpad s prvenstva zgodil na dan državnosti, še več: zgodil se jim je na 25. obletnico osamosvojitve, torej natanko četrt stoletja, od kar imajo svojo državo. Ko je bilo vse pripravljeno za slavje so jih dobili po pički. In prav je tako. Ker jih imam preprosto dovolj. Dovolj imam Luke, Rakete, Darija,… Pa Tudjmana, Stepinca, Thompsona, Pavelića,… Lahko bi našteval v nedogled, pa ne bom, ker bi bil seznam preprosto predolg. Da poenostavim: dovolj imam te hrvaške golazni. Solze v hrvaških očeh so bile balzam za moje oči, obup na njihovih obrazih pa balzam za mojo dušo. Zdaj lahko prvenstvo dejansko spremljam skorajda neobremenjeno. Ne popolnoma neobremenjeno, ker je na prvenstvu še vedno ostalo nekaj reprezentanc, ki mi grejo rahlo na živce, in nekaj nogometašev, ki so mi precej antipatični. Še najbolje bi bilo, če bi včeraj prvenstvo skupaj z ustaši lahko zapustil portugalska barbika Cristiano Ronaldo, saj tako ni pokazal nič. Res mi ni jasno, zakaj ljudje v njem vidijo vrhunskega nogometaša.

Veste, prvenstvo spremljam neobremenjeno že od samega začetka. In zgornja dva odstavka nista plod mojih percepcij, razmišljanj in interpretacij, ampak rezime dojemanja sveta in športa skupine ljudi v tej državi, ki sploh ni tako majhna, in ki svoje reprezentance na tem prvenstvu sploh nima. Izpad hrvaške reprezentance za samo prvenstvo niti ni dober niti zaželen. Hrvati imajo generacijo, ki jim jo lahko zavida marsikdo, ne le njihovi zahodni sosedje. V včerajšnjem večeru se ji je pač zgodil debakel. Ujeli so se v portugalski taktični načrt, v katerem se je celo eden najbolj kompletnih nogometašev zadnjih desetletij, nogometaš, ki mu marsikdo iz včasih precej nerazumljivih razlogov ni pripravljen priznati vse njegove kakovosti in dosežkov, torej izjemni portugalski kapetan Cristiano Ronaldo prilagodil in podredil do potankosti. Vem, marsikdo bo rekel, da ga včeraj na igrišču sploh ni bilo, da je še enkrat več dokazal, da ni igralec za velike tekme (sic!), a sem sam popolnoma drugačnega mnenja. Ja, to trdim in za tem stojim: včeraj je bil veliki Portugalec vse tisto, kar nekateri trdijo, da nikoli ni bil, da to niti ni sposoben biti. Torej nogometaš v službi kolektiva in ne sebični individualist, ki mu gre le za lastne dosežke, statistiko in rekorde, kakor ga zmotno opisujejo.  Za vse frustracij in antagonizma polne sodržavljane le še to: Hrvate je z golom s prvenstva poslal Rom. Ja, govorim o Ricardu Quaresmi. Aja, da me bodo vsi razumeli: Hrvate je s prvenstva poslal cigan.

Lahko se vprašam, kako se rojaki sploh lahko moralno dvignejo nad neko nacijo, v tem primeru nad Hrvate. Mar nismo država in narod poln kompleksov in frustracij? A o tem naslednjič. Ostanimo zdaj pri športu. Kdo je bolj športno uspešen narod? Hrvati, brez dvoma. Začnimo s tem, da naše reprezentance ni na prvenstvu, vsi naši sosedje so svoje imeli. Ja, tudi Madžari in Avstrijci. Pa Irci, Valižani, Islandci, Severni Irci, Albanci, torej tisti, ki so nam nekoč že gledali v hrbet, tisti, ki so izkoristili razširjen format prvenstva. Za razliko od nas. Nad koga se torej mi lahko dvignemo? Nad nikogar. Smo narod, ki slavi prvake v marginalnih športih, narod, ki je 5. mesto na domačem evropskem prvenstvu v košarki slavil, kot da slavi najmanj medaljo, ki je (p)ostala neuresničen cilj, torej neuspeh. Smo narod, ki peta, deseta in petnajsta mesta ocenjuje kot odlična, izjemna in kar je še presežnikov. Smo narod s celo vrsto porazov, ker naši mentalno preprosto niso zdržali v odločilnih trenutkih, v trenutkih, ko se je lomila tekma ali celo sezona. Še bi lahko našteval. In ja, vem, da obstajajo izjeme, ki so postali izjeme zgolj zato, ker so prestopili okvire. Če bi ostali kvintesencialni Slovenci, nikoli ne bi postali šampioni. Dejstvo!

Pa uživajte v preostanku prvenstva, sam zagotovo bom. Za vse tiste obremenjene s Hrvati in še s kom drugim pa le to: očitno vam preostane edino prepričanje, da vaš drek pač lepše diši od njihovega, kolikor govno sploh utegne dišati.