Doktor TK

OČETOV NAŠIH IMENITNA DELA

Smo del periferije? Ne vedno. Smo del sveta, smo globalni in globalizirani? Včasih ja, na trenutke še preveč. O tem ni nobenega dvoma. Včasih si sicer težko predstavljaš, da bo dolina solz prišla v medije, a se zgodi tudi to. In ne govorim o neki vsakdanji, banalni stvari, tema je poslovna in gospodarska. Andy Warhol je še enkrat več imel prav. Petnajst minut slave se zgodi vsakomur in nekaterim celo večkrat. O eskapadah lokalnega lesnega podjetja Marof Trade in ostalih partnerjev v zločinu se je veliko govorilo in pisalo. Danes je to bolj kot ne pozabljena zgodba. Če je kdo pričakoval karkoli drugega, je nor, se je motil ali pa mu preprosto ni jasno, kako stvari v tej državi potekajo. Saj poznate tisto o karavani in lajajočih psih. Pa vendar je bila dolina solz v zadnjih tednih spet v medijih in še enkrat več se je potrdil Warhol. Petnajst minut slave in to je preprosto to. Vse skupaj izgleda kot zaključena zgodba.

Ne razumem, zakaj bi bil kdorkoli obremenjen s stvarmi, v katere ni niti neposredno in še manj posredno vpleten. Ali pa je to v človeški naravi. Le zakaj bi bil obremenjen s prodajo delnic podjetja, največjega zaposlovalca v občini, če pa sam niti v Kovinoplastiki Lož d. d. niti v družbi pooblaščenki nimam, niti nikoli nisem imel, ene same samcate delnice. Prodaja se me preprosto ne tiče, niti nanjo nimam nobenega vpliva. Pa vendar se je pojavil lep kup ljudi, ki ne premorejo ene delnice podjetja, ali pa ljudi, ki so nekoč bili delničarji in danes niso več, ker so delnice iz samo sebi znanih ali neznanih razlogov prodali. Kaj je nekdo naredil z denarjem od prodaje le-teh, je popolnoma njegova stvar. Pa vendar so se s svojim mnenjem pojavili mnogi, vpleteni in predvsem tisti, ki to niso. Sploh nisem vedel, da občina, v kateri živim, premore toliko strokovnjakov in predvsem ‘strokovnjakov’ s področja ekonomije, trga vrednostnih papirjev, vodenja podjetij, kapitalskih naložb in prevzemov. Pojavili so se samooklicani mnenjski voditelji, apologeti, advokati, agitatorji, dušebrižniki, zgodovinarji, lokal patrioti in ostali vsevedi. Splet in socialna omrežja so pot do samopotrditve in samoohranitve. To je prostor, kjer si viden, slišan in predvsem javen. Vse skupaj je padlo na raven našega in predvsem javnega dobrega. Ne, ni se govorilo o zapisu pravice do čiste pitne vode v ustavo. Zgolj solzna dolina je postala svojevrsten mikrokozmos, ki je uspel prestopiti svoje meje, vesolje se pač širi, in je zanimal še koga drugega, čeprav o kakšni mamutski publiki tu ni in ne more biti govora.

Emmanuel Hembert iz A. T. Kearney pravi, da vlaganje iz sebičnih nagibov ni nikoli dobra stvar v poslu. V naši zgodbi pa gre prevečkrat za osebne razloge. Pa seveda za te kraje tako značilne lokal patriotske. Saj poznate teze, kako bi morala fabrika biti in ostati v domačih, lokalnih rokah. Kaj drugega niti ne pride v poštev, v tujih bi krvavela. Ko je lokalna zgodba zadobila klavrno podobo, ko bi že davno morali zvoniti vsi alarmni zvonci, se je še vedno našel lep delež utopistov, ki so verjeli, da lokalna dimenzija še vedno drži vodo, čeprav je teklo na vse strani. Šele ko se je utopija transformirala v distopijo, ko je Jim Morrison s svojimi Doorsi še enkrat več zapel ‘you can run but you can’t hide’, je nekaterim končno postalo jasno, da bo treba le priti do postaje in ujeti zadnji vlak. Potem se, jasno, začne bitka za ranjence. In bitka interesov, napenjanje mišic in dokazovanje, kdo ima daljšega. In ko lokalni patriotizem postane le še dimna zavesa, nekateri najdejo argument, da je Slovenec boljši lastnik kot tujec (še Zdravljico zapojte). Ne, ne gre za to. Nič osebnega ni, je le posel. Zmagovalec pobere več ali manj vse. Old boys network še vedno deluje. Konec zgodbe, konec tekme. Brez tretjega polčasa in brez podaljškov. Le še tiskovna konferenca in razprave kaj je, česa ni in kaj bi bilo, če bi bilo.

V prvem delu trilogije kultnega Botra o mafijski dinastiji Corleone Mario Puzo in Francis Ford Coppola eksplicitno demonstrirata, kako potekajo posli. V opozorilo: vsaka primerjava z resničnimi osebami je naključna. Gre le za princip percepcije in interpretacije. Sollozzo, Tattaglia in Barzini poskušajo likvidirati Vita Corleoneja, ki zavrne sodelovanje v poslu z narkotiki. Don Vito preživi, tudi po zaslugi najmlajšega sina Michaela, ki mu podkupljivi žandar McCluskey zalepi pest na obraz. Poskus umora botra Corleoneja je bila poslovna poteza. Virgil Sollozzo Tomu Hagenu: “Tom, ne maram nasilja. Sem poslovnež. Kri je velik strošek.”  Ko se Michael odloči, da bo pospravil Sollozza in McCluskeya, mu brat Santino med smehom navrže, da hoče priden študentek, ki se ni hotel mešati v družinske posle, pospraviti policaja, ker ga je enkrat klofnil in da kuha zamero. Michael: “Ni osebno, Sonny. Je strogo poslovno.” Tudi kakšna glava pade zgolj poslovno in ne osebno. Govorim seveda figurativno, čeprav je glava Woltzovega žrebca Khartouma v filmu odletela dobesedno. Spet zaradi posla. Boter je svojevrsten poslovni priročnik. Pustimo mafijski način ob strani. Temeljni princip je isti, vse ostalo je v načinu in izvedbi. In da je vse strogo poslovno, bi se morali zavedati predvsem tisti, ki še vedno živijo v preteklosti, tisti, ki so izgubljeni v času in prostoru. Tisti, ki sebi in drugim prodajajo zgodbo z delovnim naslovom ‘Očetov naših imenitna dela’. Prodajanje zgodb o tisoč in tisoč udarniških urah, o starših in starih starših, ki so volontersko z golimi rokami gradili fabriko zase in za vse, ki bodo prišli za njimi, pa o kontroverznem vizionarskem narodnem heroju, ki si je na koncu pognal svinec skozi možgane (to je fakt, ne urbani mit) so unikatna patetika. Socializem v formi, v kateri je obstajal, je mrtev. Preprosto ni preživel. In mnogi nikoli niso niti Marxa niti Lenina niti Engelsa spustili k sebi. Kakor kamen leta leži v vodi in ta ne prodre vanj. Ali kot deklarirani kristjani, ki se vztrajno kažejo pri maši, Jezusa nikakor ne spustijo v svoje srce. Ko Brooks Hatlen v Darabontovem The Shawshank Redemption po petdesetih letih pride iz zapora, hitro dojame, kako se je vse skupaj spremenilo. Nekateri so na prostosti pa tega ne zmorejo. Brooks: “Verjetno sem prestar za te vrste nesmislov.”

Naj bo jasno: nič osebnega ni, vse je le posel. Vse ostalo so velike želje, zablode in iluzije malih ljudi. Živimo v svetu, kakršen pač je. In ne, ne bom na tem mestu trosil moralnih argumentov. Bilo bi popolnoma odveč. Še enkrat se bom vrnil k Botru. Zadnji del trilogije ima jasno sporočilo. Da preteklosti včasih preprosto ne moreš ubežati. Mimo pa gre le še ena lokalna zgodba. Zgodba, ki ji je celo uspelo prestopiti meje lokalnega. Publika pa vedno rabi zgodbe, novice, senzacije. Če jih ni, jih sfabricira. Štefan Gajaš v Petelinjem zajtrku: “Tak je to na totem ljubljenem sveti. Preveč sem se že jaz nagledal toga v živleji.”