Doktor TK

Ko so se leta 1992 bližale prve volitve predsednika republike, je bilo nekaj kristalno jasno. Da jih bo gladko dobil Milan Kučan, murgeljski palček in velik trn v peti mnogih konspirologov v tej državi. Saj veste, za marsikaj je kriv Kučan in njegov klan stricev. Če ne najdeš krivca, preprosto pokažeš na Kučana. Še danes, ko je človek že leta v političnem pokoju. Volitve je zgoraj omenjeni gospod pred 25 leti gladko in pričakovano dobil – 63,9% glasov že v prvem krogu. Še pred volitvami si je takratna vladna koalicija DEMOS razbijala glavo s pristojnostmi predsednika države. Bolj natančno rečeno: kako čim bolj omejiti njegove pristojnosti, da Kučan, sila kontinuitete, dolgoletni član prejšnjega režima, nenazadnje je bil v politiki že od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja, ne bi imel prevelikega vpliva. No, DEMOS je še pred predsedniškimi volitvami leta 1992 neslavno propadel, zgodilo se je neizbežno, in od njega so ostale stranke, katere še danes iščejo svoj prostor pod slovenskim političnim soncem, bolje rečeno – v območju slovenskega političnega somraka.

Danes je slovenski predsednik nekdo, ki je predsedniško funkcijo premaknil na neko povsem drugo raven. Iz bolj ali manj protokolarne jo je prelevil v svoj domači, zasebni oder, svojevrsten reality show, one man band performance, stand up komedijo, teater absurda, mladinsko delovno brigado. Ja, Pahor dela samo iz enega razloga. Da nič oziroma čim manj dela! Da igra svojo vlogo, ki pa je največkrat vse kaj drugega kot vloga predsednika države. Moralna avtoriteta? Lepo prosim! Ni in nikoli ni bil. On preprosto ni dr. Drnovšek. Skratka, ni bil in ni moj kandidat na letošnjih volitvah. Ne v prvem ne v drugem krogu. Ker je moje stališče glede volitev jasno, so moja dolžnost in ne pravica za razliko od referenduma, sem iskal in se odločal med drugimi kandidati. Kandidati? Ne, kandidatom, kamniški župan je bil in je zame edina realna opcija, edina prava izbira. Šiško in Popovič? Ne! V normalni državi, kjer morala in etika še kaj veljata, niti ne bi niti ne bi smela kandidirati. Ker ne spadata v predsedniško palačo. Precej bolj sodita v kakšno ograjeno in zastraženo ustanovo. Konec razprave!

Je bilo to vse? Ne, nisem pozabil na ženski del kandidatskega orkestra. Kandidatk je bilo celo več kot kandidatov. Dokaz, da so ženske v Sloveniji dosegle najvišjo stopnjo enakosti in enakopravnosti, da emancipacija deluje? Dvomim. Ne, gotovo ni šlo za to. Da nobena izmed njih ni imela realnih možnosti za preboj v drugi krog, kaj šele za zmago, je bilo jasno že precej pred volilno nedeljo. Je ministrica kandidirala, ker je računala na zmago? Ne, razlog je precej bolj praktičen in precej bolj banalen. Vladajoča in največja parlamentarna stranka pač mora imeti svojega kandidata. Naj bi svoj glas dal Lari Suzani Krause? Iskreno, do volilne tekme zanjo niti slišal nisem. Ljudmila? Preprosto ni kompatibilna z mojim svetovnim nazorom in sistemom vrednot. In janšistka Romana? Saj veste, da niti pod vplivom zelo močnih sedativov v kombinaciji z ogromnimi količinami alkohola ne bi volil nekoga, ki pripada janšistični indoktrinirani falangi. In za konec še “creme de la creme” kandidatk, neka Angelca iz srednjegha veka? Ne me jebat! Kako dati glas nekomu, ki je izgubljen v času in prostoru in ima na vsako temo, na vsako vprašanje vedno isti ali zelo podoben odgovor in stališče. Gre za primerek, rojen nekaj stoletij prepozno. Verjetno ni sama kriva. Popolnoma pa v tem kontekstu razumem prijatelja, ki tudi pri svojih sedemdesetih letih vedno suvereno poudari, da ne mara starih bab.

Prvi krog je ne glede na devet kandidatov ponudil zelo malo. Prisotne je bilo malo vsebine in še manj širine. Soočenja? Bolj ali manj dolgočasna. Močno upam, da bodo soočenja pred drugim krogom ponudila več, čeprav o tem dvomim. Ne dvomim pa, da bo princ Borut Potemkin dobil drugi mandat. Saj veste, da je tako ljudski in lep. Pa tako lepe oči ima… Moj glas gre seveda spet Marjanu Šarcu.