Doktor TK

Diplomiral je iz politologije, kot se za politika spodobi. Kot petnajstletnik je že bil v vodstvu ZSMS in pri triindvajsetih letih je že vstopil v Zvezo komunistov Slovenije. Tovariš je bil star komaj 26 let najmlajši član CK ZKS, nato je postal še član njegovega predsedstva. Ko je komunizem izgubil na popularnosti, predvsem pa na vsebini, in je država zamenjala ime, velikost, meje in formo, je bil seveda takoj zraven, ko se je leta 1993 ustanovila takratna Združena lista socialnih demokratov, današnja SD. Takoj je bil njen podpredsednik in štiri leta pozneje tudi njen predsednik, funkcijo je nasledil od večnega predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije in člana FIS Janeza Kocke Kocijančiča, kjer se je obdržal dolgih 15 let, ko je moral žezlo predati Igorju Lukšiču. Vmes je postal evroposlanec, tudi predsednik vlade in svoj mandat končal predčasno in neslavno. Kot prvi minister se ni niti izkazal niti dokazal. A ko ti gre, ti pač gre, torej ni bilo nobeno presenečenje, da je napovedal svojo kandidaturo za predsednika države in volitve tako v prvem kot v drugem krogu tudi dobil. Gladko! Ja, to je Borut Pahor.

Pri njem se je zataknilo že v ranem otroštvu. Gospod župnik ga je krstil za Janeza. Pa so mu rekli Ivan. Pa spet Janez. Pa Janez Ivan. Pa Ivan Janez. Pa Ivan in spet Janez. Čeprav krščen ni nikoli sprejel Jezusa Kristusa v svoje srce. Diplomiral je iz obramboslovja na takratni Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, današnji Fakulteti za družbene vede, fakulteti čez katero in tudi njene diplomante ima ogromno povedati. Jezusa je izdal kot Judež Iškarijot, zatajil kot Simon Peter in se pričakovano vključil v Zvezo komunistov Slovenije iz katere so ga izključili. Likvidirali. Torej ni čudno, da je likvidacija, kakršnakoli in v kakršnemkoli kontekstu, postala njegov modus operandi. Morda se tipu ne bi tako zasukalo, če ga ne bi izključili iz ZKS. Morda se tudi Adolfu Hitlerju ne bi tako obrnilo, če bi bil sprejet na dunajsko likovno akademijo. Morda bi se zgodovina obrnila drugače. Hitler je postal prvi nacist na planetu, kot je postal Janša prvi fašist v državi. Je torej čudno, da Hitlerja zagovarja? Ja, zagovarja. Se morda motim? Nikakor ne! Mar ni fašist Ivan Janez apologet Hitlerja in tretjega rajha? Tip hoče rehabilitirati kvizlinštvo in kolaboracijo s tretjim rajhom. Kar pomeni, da z rehabilitacijo kolaboracije rehabilitiraš tudi Hitlerja, tretji rajh in nacizem. In ko rehabilitiraš Hitlerja, rehabilitiraš tudi holokavst. Kar pa je zelo nevarno.

Politični usodi omenjenih politikov sta se prepletli bolj, kot bi se smeli. Ko je Janša po mandatu 2004 – 2008, v katerem je nagrajeval svoje podrepnike na račun davkoplačevalcev, tudi svojega partner in crime Igorja Bavčarja, najboljšega arestantskega košarkarja, pričakoval še eno volilno zmago, je kvalitetno dobil po pički. Mandat prvega ministra mu je speljal Pahor. In zavozil! Mandata ni končal, tudi s pomočjo bivšega komunističnega kamerada, ki mu je še enemu volilnemu porazu navkljub še enkrat uspelo postati premier. Ne za dolgo, odneslo ga je ljudstvo. Kot bi moralo še marsikoga. Ne večkrat, zgolj enkrat bi bilo dovolj. Enkrat za vselej. Izgubil je še ene volitve, ki po njegovem niso bile legitimne. Dočakal jih je v kletki na Dobu, kamor bi ga bilo treba spraviti že v prejšnjem mileniju. Borut je na tem terenu fenomen. Le dobro leto po tem, ko je padel kot prvi minister in z njim njegova vlada, ko je suvereno zavozil, ko je bil politično mrtev, se je pojavil kot predsedniški kandidat in volitve gladko dobil. Kdo je pred drugim krogom svoje ovce nagovoril, da podprejo Pahorja, bolje rečeno likvidirajo dr. Türka, češ da bodo izbrali dobrega kandidata, med vrsticami manjše zlo? Jasno, pastir Janez Ivan.

In smo ga dobili. Predsednika! Po treh državnikih Kučanu, Drnovšku in Türku smo dobili prezidenta in klovna par excellence. Primorski kantavtor Iztok Mlakar je že pred več kot dvajsetimi leti pel o politiku Gvidu: “Od zmerem rad si lepetal, an zmerem rad si blodu, an prou use si vedu, an prou neč nisi znal, dve levi roki mel si, delal pej si samo škodu, ni čudno Gvido, da glih u politiko si šou.” Borut ni nikoli delal. Bolje rečeno: delal je samo zato in takrat, da mu ne bi bilo treba delati ali vsaj čim manj delati. Analogija na dve levi roki se ponuja sama po sebi. Delal je, ko ne bi smel in ko bi moral, ni. Spregovoril je takrat, ko bi moral biti tiho in bil tiho, ko bi kot predsednik države moral spregovoriti. Ko bi se moral pojaviti, je ostal doma in se pojavil, ko bi moral ostati doma. Ko bi moral postati najvišja moralna avtoriteta v državi, se je trudil postati pop ikona. Ko bi moral zavzeti distanco, je hotel postati eden izmed nas. In ko se vprašaš, zakaj je predsedniška funkcija izvršilno tako omejena oziroma bi predsednik države moral imeti precej več pooblastil, se odgovor ponudi sam. Da je ob prezenci takšne persone verjetno tako še najbolje. Predsedniška funkcija je bila v zadnjem mandatu odpeljana na neko povsem novo in predvsem napačno raven. V napačno smer!

Hkrati se postavlja vprašanje, zakaj prvi fašist v državi ni nikoli kandidiral. Ravno iz razloga omejenih pooblastil predsednika države. Le zakaj bi patološki obsedenec z absolutno oblastjo kandidiral za neko bolj ali manj protokolarno funkcijo? Zato takšna pretenzija na premiersko mesto. Njega pač zanima Ablast, povedano v njegovem dialektu. Čeprav fašist je v sebi ostal komunist. Še več, ostal je titoist in stalinist. Vemo, kdo je njegov največji idol. Tisti, ki ga predstavlja kot enega največjih diktatorjev 20. stoletja. Nihče ne časti Tita tako goreče kot ravno Janša. Katera stranka je organizirana po vzoru partije? Samo ena, vemo, katera. In ja, res je, ima doživljenjskega predsednika, predsednika ‘bez ograničenja trajanja mandata’. Na strankarskih kongresih nima protikandidata, ker se ni dobro postaviti po robu ljubljenemu vodji. Adijo ugodnosti in privilegiji. Saj veste, kaj bi sledilo. Likvidacija in eksekucija. Ker je večji del volilnega telesa v tej državi še vedno toliko pri pameti, da janšistov ne voli, lahko impersonira pokojnega maršala le znotraj svoje stranke. Je pa še en razlog, zakaj ni nikoli kandidiral za predsednika države in raje v ogenj pošiljal svoje vazale. Ker bi gladko izgubil. Niti drugega kroga ne bi videl. Kako bi to vplivalo na trdo jedro njegovih zaslepljenih neznačajskih volilcev in oboževalcev? Verjetno ne najbolje. Eni bi videli zaroto, eni bi spregledali in podvomili. Takšne blamaže si, razumljivo, ne gre privoščiti. Lestvice priljubljenosti politikov so zgovorne same po sebi. Firer je vedno na dnu. Diametralno nasprotno pajacu, ki končuje svoj prvi mandat predsednika države. Razumi, kdor more.

Da alternative ni, je mantra tistih, ki si sprememb ne želijo. Alternativa vedno je. Ni je le v primeru, ko je pač ne želiš videti. Ko se alternativa pojavi in uveljavi, je intenca tistih, ki so nas prepričevali, da je ni, jasna: vrnitev v status quo ante. V nedeljo torej alternativa je. Kdo je moj kandidat veste oziroma ste iz zgornjih vrstic razbrali. Dvomim, da bo zmagal. Večina bo še vedno nasedla blišču prvega narcisa v državi. Glavni teater pa seveda sledi naslednje leto. Državnozborske in lokalne volitve. In svet bo spet postal oder…