Doktor TK

Dogaja se, da včasih
še najbolj vernim se zamešajo sledi,
mali bogovi jim obljubljajo
nove perspektive, edine prave poti.

Mali bogovi (Kreslin, Tomassini), Martin Krpan, Bogovi in ovce, 1988

Ko se je volilna nedelja bližala koncu, ko so bila volišča blizu zaprtja, sem srečal starega prijatelja. Marsikatero smo že rekli o politiki, tudi lokalni. Najprej mi je omenil, da ni ravno dobre županske podudbe. Prikimal sem mu in omenil ameriške predsedniške volitve pred dvema letoma, ko je velecenjeni profesor Chomsky rekel, da je izbira med Trumpom in Clintonovo izbira med dvema slabima možnostma. Dodal sem še svoje prepičanje, da v metropoli in vukojebini drugega kroga ne bo. Pustimo ob strani, da je Zoki v Ljubljani gladko dobil nov mandat in še enkrat potrdil dobro znano dejstvo, da janšisti metropole ne morejo osvojiti. Vrnimo se v našo dolino solz, kjer redni obisk nedeljske maše na volitvah predstavlja veliko konkurenčno prednost. Bog je dober, Bog odpušča, Bog pomaga, Bog sprejema. Ja, ko nekdo izgubljen tava v času in prostoru, iščoč svojo politično identiteto, ko orientacijske točke žledolom, poplave in gasilske veselice izginejo z obzorja, nastopi Bog s svojimi odprtimi rokami in… In ne pomaga. Bog je zabaven možakar z izprijenim smislom za humor. Kot pravi Črtomir Bogomili v Prešernovem Krstu pri Savici: “Al’ zmisli ran, ki jih Valjuna meči so storili in pšic njegovih strela, kaj videli krvi smo v Krajni teči, kristjanov tvojih vsa preudari dela in mi povej, al’ ni Črt najbolj jezni njih Bog, ki kličeš ga Boga ljubezni?”

Torej se na vsemogočnega le ne gre preveč zanašati. Axl Rose, frontman Guns n’ Roses je nekoč izjavil, da je verjel v Boga, potem pa ga je vsemogočni pustil viseti. In moraš biti precej bolj lokalen kot državen, globalnega na tem mestu niti ne velja omenjati. Tu velja predvsem makiavelijevski cinizem in pragmatizem. Pokroviteljstvo vladnih strank lokalnim listam nujno ne prinaša uspeha. Stranka bivšega prvega ministra nima predstavnika v občinskem svetu, kot ga nima stranka primus inter pares “upokojenca”. In tretja vladna stranka SD je uspela zasesti le en stolček v lokalnem parlamentu. Zanimivo je, da mastermind lokalne liste SD doseže odličen rezultat, potem nekaj časa ni nič, ko se pojavi druga predstavnica liste, potem pa dolgo nič in pridejo vsi ostali. Preprosto matematično dejstvo kaže, da je edina izvoljena predstavnica liste dobila več glasov kot zadnjih pet kandidatov z njene liste skupaj. 677 proti 653! Matematika ne laže. Kako že pravi Rene Bitorajac v Đurićevem Kajmak in marmelada (2003)? “Lijepo sam reko Baji, da ne treba da radimo s amaterima.” Kvantiteta še ne zagotavlja kvalitete, v tem primeru dobrega volilnega rezultata.

Lokal patriotska krinka še vedno deluje. Lep odstotek ljudi še vedno nasede. Mora biti dolinsko in notranjsko. Mora biti nestrankarsko ali, še bolje, nadstrankarsko. Saj veste, mi nismo državni politiki, ki vas kradejo na vsakem koraku, za vsakim vogalom in gledajo le za svoje riti, pač pa zavedni in nenadjebljivi lokal patrioti, ki nam je le in samo za lokalno skupnost, za katero se bomo s skupnimi močmi borili in žrtvovali. Do zadnjega diha in do zadnje kaplje krvi, če bo treba. In dobiš dva mandata, poleg tega pa še lepo skupno število glasov. Kot pravi oče za svojega ne najboljšega sina, da ni najboljši, je pa naš. Tako pionirčki brez izkušenj, kapacitet, kompetenc in vizije, ki jim je največji intelektualni dosežek igranje kvazimodrecev na socialnih omrežjih, pustijo za seboj veterane z dolgo kilometrino. Veterane, ki jim večinski volilni sistem nikakor ne gre na roko. Včasih, v proporcionalnem sistemu, je bilo preprosto, ja, lepi časi so to bili, ko si se postavil na prvo mesto svoje liste, dodal ljudi, ki so listi zagotovili dovolj glasov za vsaj en mandat in si bil štiri leta privezan na občinske jasli. Ker teh časov ni več, je verjetno čas za časten umik.

Imamo župana in imamo občinski svet. Imamo najboljše? Ne! Niso najboljši, so pa izvoljeni. Izvoljeni demokratično. Demokracija pomeni en volivec je en glas. Ja, tudi demokracija ni popolna. Zato ljudstvo dobi tisto, kar izvoli. Vem, meritokracija bi bila precej boljša izbira, ker pa je nimamo, lahko kandidira vsak in je ob ugodni legi planetov včasih celo izvoljen. Ja, povpraševanje je spet močno presegalo ponudbo. Še precej bolj kot na državnozborskih volitvah. Nisem izkoristil svoje pravice, da obkrožim sedem kandidatov, izbral sem tri, izvoljeni župan pa tudi ni dobil mojega glasu. Odločil sem se po svojih kriterijih. Zakaj sploh dati glas nekomu, ki mu ne zaupaš in se ti ne zdi primeren za funkcijo svetnika ali župana? Kot je rekel Henry Fonda v Leonejevi klasiki Once upon a time in the west (1968): “Kako lahko zaupaš človeku, ki nosi in pas in naramnice? Človek ne zaupa niti svojim lastnim hlačam.” Sam volim ljudi in ne karikatur. In če se že niso zamislili kandidati, bi se lahko vsaj volivci. Nekateri so dobili več glasov in nekateri manj. Težava je, da so jih nekateri dobili preveč. Celo precej preveč. Andrej Šiško, namišljena reinkarnacija Rudolfa Maistra, samooklicani patriot in štajerski lokal patriot, pastir, ksenofob, navijač, kriminalec, general in vojskovodja paravojaške formacije, je na zadnjih predsedniških volitvah dobil 16.636 oziroma 2,21% glasov. 2,21 odstotne točke je statistično zanemarljiv fakt, 16.636 glasov pa de facto pomeni 16.636 glasov preveč. Analogija je jasna.

Glasovalnega aparata, kakršen je bil v prejšnjem sklicu, tokrat ni. Devet glasov proti petim. Včasih se je bilo o glasovanju mogoče dogovoriti kar ob čik pavzah, tako preprosto je bilo. Toliko o glasovanju po lastni vesti. O tem je pred leti govoril starosta slovenske politike dr. France Bučar, eden redkih politikov in ne politikantov v tej državi. Govoril je, da bi moral vsak poslanec glasovati po lastni vesti in ne po strankinih direktivah. Enako bi moralo veljati v občinskih svetih. Bi moralo. Pa velja? Ne! A če v peskovniku otrokom pragmatično razdeliš prostor in igrače, so zadovoljni in ne cvilijo. Postanejo vodljivi. In volilno telo? Kaj sploh pričakovati od volilnega telesa, ki mu kronično primanjkuje kritične mase? Če zna pastir s svojimi psi poskrbeti za svojo čredo, mu sledi. Kvintesencialen primer konformizma. Kako je že pel Vlado Kreslin z zasedbo Martin Krpan na albumu Bogovi in ovce? “Lepo, da imamo tol’ko skupnega, lepo, da čuvajo nas dobri psi. Vsi krotki, tihi, enaki…, nam bela volna je v okras.” Ja, naslov pesmi je seveda Ovce.

Jebemti, začel sem s pravljičnim naslovom in nadaljeval prav nič pravljično, čeprav sem pisal tudi o pravljičarjih. Zato naj vsaj končam pravljično. …in srečno so vladali do konca svojega mandata…