Doktor TK

SREČA JE ONKRAJ 12 JARDOV

Ni bližnjic pri iskanju popolnosti.

Ben Hogan

Med vsakim evropskim in svetovnim prvenstvom poslušam isto zgodbo. O zasluženosti in nezasluženosti. Kdo si je in kdo si ni česa zaslužil in kdo bi si in kdo si ne bi česa zaslužil. Moj komentar? Bullshit. Zakonitosti nogometa so jasne. Vemo, kaj šteje. Umetniški vtis? Kdor si ga želi, mu predlagam umetnostno drsanje in sinhrono plavanje. V izločilnih bojih je pomembno preživeti. Na kakršen koli način. Tudi takrat, ko se tekma že konča in je treba žogo postaviti na enajstmetrovko, ko se začne loterija strelov z bele točke. Loterija? Tako pravijo in mislijo, da imajo prav. Odločitev po streljanju enajstmetrovk ni loterija. Faktorja sreče sicer ne bomo v celoti izključili, ker je naključje logično. A nekaj je jasno, enajstmetrovke postanejo loterija in igra sreče, bolje rečeno nesreče, ko se vpleteni zavestno odločijo za to.

Ena od stvari, ki so me na minulem prvenstvu najbolj navdušile, je nizozemsko izvajanje enajstmetrovk v četrtfinalu proti Kostariki in posledično napredovanje v polfinale. Van Gaalova menjava vratarja tik pred koncem podaljška ni bila niti malo navdušujoča, bila je popolnoma nepomembna. Sploh ob podatku, da je Tim Krul pri Newcastlu ubranil samo dve od dvajsetih enajstmetrovk. Da ne bi kdo mislil, da gre za specialista. Navdušilo je izvajanje nizozemskih strelcev. Ne pozabimo, da gre za reprezentanco, ki je veljala za eno najslabših izvajalk. Edini preboj v naslednji krog jim je uspel na evropskem prvenstvu 2004. Pred tem so štirikrat izpadli. Evropski prvenstvi 1992 in 1996, svetovno prvenstvo 1998 in najbolj izpostavljen primer domače evropsko prvenstvo 2000. Spomnite se tistega polfinala proti Italiji. Nizozemci so uro in pol igrali z igralcem več, zastreljali dve enajstmetrovki v rednem delu, posledično se je končalo 0-0. V zmotno imenovani loteriji so zastreljali še tri enajstmetrovke od štirih. Skupaj torej pet od šestih. Pa še sem takrat slišal, da so imeli Italijani srečo, da so se izvlekli in da posledično Nizozemci niso imeli sreče. Je smiselno govoriti o sreči? Nikakor.

Po prvenstvu je izšla knjiga Brilliant Orange – The neurotic genius of Dutch football. Avtor David Winner se je polfinalnega fiaska lotil v zadnjem poglavju 5 out of 6: Frank, Patrick, Frank, Jaap, Patrick, Paul… and Gyuri. Winner je Anglež, zaljubljen v Nizozemsko in njen nogomet, polfinale je spremljal s prijatelji. Ko je prišlo do enajstmetrovk, se je pripravil za hiter odhod. Ni imel dvomov, kaj se bo zgodilo. Ko se je zgodilo, je odšel iz stanovanja, ker je želel biti sam. Gyuri Vergouw je podjetniški svetovalec in ljubitelj nogometa. Želi si, da Nizozemska za časa njegovega življenja vsaj enkrat postane svetovni prvak. Naveličan je nizozemskih izpadov na velikih tekmovanjih, sploh po enajstmetrovkah. Kot svetovalec vidi uspešno izvajanje enajstmetrovk kot ključni faktor na poti do končnega uspeha. Ko reprezentanca enkrat pride v izločilne boje, je možnost, da bo vsaj eno stopnico na poti do zmagoslavja morala odločiti po strelih z bele točke, velika. Že pred domačim prvenstvom je izdal knjigo Strafschof (Kazenski strel). Smola zame, da iz meni neznanih razlogov ne najdem angleškega prevoda. Misterija enajstmetrovk se je lotil z znanstvenim pristopom, z mnogimi intervjuji in s pomočjo člankov na to temo. 25 izvodov je osebno dostavil Rijkaardu in igralcem v njihovo pripravljalno bazo med prvenstvom. Dvomi, da je kdo prebral. V Strafschofu je predvidel, da bo Nizozemska prišla do polfinala in izpadla po enajstmetrovkah ter napovedal razlage in opravičila za izpad. To je loterija, to nima zveze z nogometom, imeti moraš srečo, enajstmetrovk nismo vadili, na treningih smo vse zadeli, pričakovali smo, da bomo tekmo dobili že v rednem delu, toda on je bil prepričan, da bo zadel, kdo bi si mislil, da bo po 120 minutah še vedno neodločeno,… Ko je te izgovore bral Winnerju v neki amsterdamski kavarni, je nenadoma postal jezen. “Nikoli več nočem slišati tega sranja! Ne od navijača, ne od igralca, ne od trenerja, niti od kogar koli drugega! Nikoli!” Med pogovorom med Vergouwom in Winnerjem je natakar, amaterski nogometaš, opazil Gyurijevo knjigo in povprašal o njej. Gyuri mu je svoje teorije o enajstmetrovkah razložil strastno in prepričljivo. Natakarjev odgovor: “Res zanimivo. Ampak seveda, ko pride do enajstmetrovk, jih ne moreš natrenirati.”

Takšna je zgodba z enajstmetrovkami. Navdušenje nad nizozemskim izvajanjem je trajalo le nekaj dni. V polfinalu me je navdušenje minilo, ne le zaradi argentinskega napredovanja po strelih s točke, oddaljene 12 jardov od gola, predvsem zaradi van Gaalove izjave, da je šel do dveh igralcev, naj streljata prvo enajstmetrovko in sta to možnost zavrnila. Odločanje v zadnjem trenutku torej. Nekaj, kar bi moralo biti jasno in dorečeno že dan pred tekmo, nekaj, kar je zmanjšalo nizozemske možnosti za finale. Tim Krul nima nič s tem, naj bo jasno. Če dobiš met kovanca in imaš izbiro, vedno streljaš prvi. Moštva, ki začnejo, v 60 odstotkih dobijo strele z bele točke. Prvo enajstmetrovko mora vedno streljati najbolj zanesljiv izvajalec. Čakati z njim do konca nima smisla, morda zadnji določen izvajalec niti ne pride na vrsto. In enajstmetrovke je treba vaditi. Čeprav mnogi trdijo, da je precej nesmiselno, ker na treningu ne moreš poustvariti pritiska, ki ga nogometaši občutijo, ko do izvajanja enajstmetrovk dejansko pride. Če bi ta teorija držala, potem bi bilo nesmiselno, da piloti in astronavti vadijo v simulatorjih. Na enajstmetrovkah je treba vaditi stalno, pravi Hans van Breukelen, bivši nizozemski vratar, ki si je pred velikimi mednarodnimi tekmami pomagal z Janom Rekerjem, nizozemskim trenerjem, in njegovo bazo podatkov o izvajalcih enajstmetrovk, ki jo je začel graditi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Leta 1988 je v finalu pokala prvakov Velosu iz Benfice ubranil odločilno enajstmetrovko in svojemu PSV-ju pomagal do naslova evropskega prvaka. Isto poletje je v finalu evropskega prvenstva pri vodstvu Nizozemske 2-0 proti Sovjetski zvezi ubranil enajstmetrovko Igorju Belanovu in možnosti Sovjetov za vrnitev v igro ni bilo več. Obakrat so pomagali Rekerjevi podatki. Jens Lehmann si je v četrtfinalu svetovnega prvenstva 2006 proti Argentini pomagal z listkom. Na njem so bili podatki o sedmih argentinskih strelcih. Streljala sta le dva od njih. Pri Rodriguezu je izbral pravo stran in bil prekratek, Ayali je strel ubranil. Chelsea je v finalu lige prvakov 2008 proti Manchester Unitedu imel pomoč baskovskega ekonomista Ignacia Palaciosa Huerte in njegove baze podatkov, katere je začel zbirati leta 1995. Zaradi tega je Edwin van der Sar v napačno stran krenil kar petkrat in v pravo le dvakrat, zaradi tega je Petr Cech ubranil strel Cristianu Ronaldu. Chelsea se na koncu vseeno ni veselil zaradi zdrsa Johna Terryja in zaradi Nicholasa Anelke, ki je streljal natanko tja, kamor je Huerta odsvetoval. Se je pa Chelsea veselil štiri leta pozneje. Spet so odločile enajstmetrovke. Cech je ubranil dve, v vseh šestih primerih pa je izbral pravo smer. Naključje? Ne.

Zaključimo. Enajstmetrovke niso loterija. S srečo, ne bomo je povsem izključili, imajo opraviti precej manj kot se zdi večini. So ljudje, ki lahko pomagajo s svojimi podatki in so trenerji in nogometaši, ki bi vadbi enajstmetrovk morali posvetiti precej več časa in pozornosti. S tem zaključujem teme minulega svetovnega prvenstva. Vi pa imate dve leti časa do evropskega prvenstva v Franciji, da razmislite, kolikšna je dejanska vloga sreče, ko se žoga postavi na točko, oddaljeno 12 jardov od gola. Ben Hogan je bil eden največjih igralcev golfa v zgodovini. Perfekcionist, ki je vadil stalno in sistematično. Ko so se njegovi tekmeci lomili pod pritiskom, je sam zadel večino odločilnih udarcev. Kadar so mu omenili, da ima srečo, je odgovoril: “Ja, imam srečo. In več ko vadim, več sreče imam.”