Doktor TK

I don’t know what to say, really. Three minutes to the biggest battle of our professional lives all comes down to today. And either we heal as a team, or we’re gonna crumble. Inch by inch, play by play ’til we’re finished. We’re in hell right now, gentlemen believe me. And, we can stay here, get the shit kicked out of us, or we can fight our way back into the light. We can climb outta hell. One inch at a time. Now I can’t do it for ya, I’m too old. I look around, I see these young faces and I think, I mean, I’ve made every wrong choice a middle-aged man can make. I, uh, I’ve pissed away all my money, believe it or not. I chased off anyone who’s ever loved me. And lately, I can’t even stand the face I see in the mirror. You know, when you get old in life, things get taken from you. I mean, that’s… that’s… that’s part of life. But, you only learn that when you start losin’ stuff. You find out life’s this game of inches, so is football. Because in either game – life or football – the margin for error is so small. I mean, one half a step too late or too early and you don’t quite make it. One half second too slow, too fast and you don’t quite catch it. The inches we need are everywhere around us. They’re in every break of the game, every minute, every second. On this team we fight for that inch. On this team we tear ourselves and everyone else around us to pieces for that inch. We claw with our fingernails for that inch. Because we know when add up all those inches, that’s gonna make the fucking difference between winning and losing! Between living and dying! I’ll tell you this, in any fight it’s the guy who’s willing to die who’s gonna win that inch. And I know, if I’m gonna have any life anymore it’s because I’m still willing to fight and die for that inch. Because that’s what living is, the six inches in front of your face. Now I can’t make you do it. You’ve got to look at the guy next to you, look into his eyes. Now I think ya going to see a guy who will go that inch with you. You’re gonna see a guy who will sacrifice himself for this team, because he knows when it comes down to it you’re gonna do the same for him. That’s a team gentlemen! And either, we heal, now, as a team, or we will die as individuals. That’s football guys. That’s all it is. Now what are you gonna do?

Tony D’Amato (Al Pacino), Any given Sunday

Prednovoletno in novoletno sranje je mimo. Mimo so želje, obljube in zaobljube. Mimo so tudi vsi pregledi preteklega leta. Floskula, da bo po novem letu boljše, se je za eno leto umaknila. Ostalo je le nekaj, kar je zaznamovalo preteklo leto in predvsem nacijo. Lanski september in evropski košarkarski prvaki. Vsa priznanja, vsi obrazi, imena, osebnosti in drugi nazivi leta so zasluženi in ne puščajo dvoma. Kokoškov, Dragič, Dončič. Vrstni red izberite sami. Tudi Društvo športnih novinarjev Slovenije je bilo v svojem letnem izboru Športnik leta jasno. Ekipa leta je košarkarska reprezentanca, športnik Goran Dragič, tretje mesto v tem izboru je pripadlo Luki Dončiču, ki je postal tudi najbolj izstopajoča mlada športna osebnost v letu 2017. Vse jasno! Moti nekaj drugega. Dončič bi moral ta naziv dobiti že leto prej. Pa ga ni! Dobila ga je Janja Garnbret, športna plezalka. S čim se punca ukvarja? Ja, s plezanjem. Nič narobe, da pleza, sploh v državi, kjer so se že mnogi vsak na svoj način zaplezali. A naj bo jasno, izbrali so športnico, ki se udejstvuje v športu, kjer je globalna konkurenca na nivoju malce večje slovenske vasi. Dončič v letu 2016 ni bil le evropski prvak. Vse ostalo je bil že takrat. Bil je najperspektivnejši slovenski športnik v športu, ki glede globalne konkurence zaostaja le za nogometom. Bil je igralec enega najboljših evropskih klubov. Bil je najboljše, kar bo košarkarska Evropa kmalu izvozila v NBA. In že takrat je bil potencialni prvi pick na draftu. Športno plezanje? Ne me jebat! Jaz bom pa vzel metlo v roke in se šel curling. Morda še daleč prilezem…

A tista odločitev slovenskih športnih novinarjev nikakor ni presenetljiva. Zgolj sledili so naciji, ki vse prevečkrat impersonira neoliberalni citat nekdanje prve ministrice z Downing streeta 10 Margaret Thatcher: “Družba ne obstaja. So le posamezniki in posameznice.” Govorim o Slovencih, ki dajejo prednost individualnim športom pred kolektivnimi. Saj veste, da so kolektivni preveč balkanski, mi pa nismo Balkanci oziroma smo z Balkana uspešno zbežali. Ali pa odsmučali, ker je to v našem dnk zapisu. A omenjeni zapis je v le nekaj dneh, po nekaj zmagah zatajil in se izgubil. Slovenci so pozabili, da ima kar nekaj reprezentantov svoje korenine na Balkanu oziroma v republikah nekdanje skupne države. In bili so Slovenci, ne pa čefurji kot Marko Đorđić, glavni lik Vojnovićevega romana Čefurji raus! Anthony Randolph ni bil črnuh pač pa Tonček. Igor Kokoškov je bil nekaj najboljšega, kar se je slovenski košarki lahko zgodilo, ne pa nekdo, ki za preveč denarja sedi na klopi namesto slovenskega strokovnjaka. Slovencem ni bilo mar, da so zmage plod srbskega, ameriškega, španskega, skratka evropskega in globalnega znanja. Ne, bile so naše, bile so slovenske. In reprezentanca? Bila je naša bolj kot kadarkoli prej. Moj tim! Naš tim! Junaki!

Nacija se je znašla v alternativnem univerzumu, ki ji ni prizanašal vse do zadnjih sekund prvenstva. Nekateri v tej državi so se z velikimi očmi čudili Milošu Teodosiću in se do neke mere celo zgražali ob njegovem sporočilu Bogdanu Bogdanoviću, da je zanj on MVP prvenstva in da je srbska reprezentanca zanj evropski prvak. Se spomnite evropskega prvenstva 2009 na Poljskem, ko je Slovenija izgubila najprej polfinale ravno proti Srbiji v podaljšku in potem še tekmo za tretje mesto proti Grčiji za točko? Vrnili so se z leseno medaljo, narod pa jih slavil malodane kot junake. Se spomnite četrfinala evropskega prvenstva 2007 v Španiji, ko je Slovenija proti Grčiji v zadnjih 2 minutah in 40 sekundah zapravila 12 točk prednosti? In ne pozabimo domačega prvenstva 2013, ki ga je reprezentanca končala na 5. mestu. Prvenstvo je veljalo kot zadnja priložnost generacije in cilj je bil jasno postavljen. Medalja! Cilj seveda ni bil dosežen, Kongresni trg pa je rajal, kot da pozdravlja nove prvake Evrope. Težko je torej Srbom očitati, da slavijo poraze kot zmage že vse od bitke na Kosovem polju.

Ko se je v zadnjih minutah finala tekma lomila, ko sta poškodovani Dončič in izčrpani Dragič že sedela na klopi, ko se je zdelo, da se bo zgodovina še enkrat ponovila, so slovenski košarkarski voz do cilja pripeljali nekateri drugi. Tisti, za katere se je zdelo, da tega ne zmorejo. V igri sekund in centimetrov so naredili, kar je rekel Tony D’Amato. That’s a team gentleman! Ko se ti smehlja smrt, ji vrneš nasmeh. Ko se ti smehlja usoda, ji vrneš nasmeh. Z zadnjim dejanjem velike zgodbe in s pokalom v rokah so nacijo spravili v neko povsem novo situacijo in predvsem v veliko zadrego. Kar naenkrat je morala slaviti in pozdraviti zmagovalce. Prvake! Prostora za izgovor, da je drugo, četrto ali peto mesto velik uspeh za tako majhno državo, tokrat ni bilo.

Uspelo jim je nekaj velikega in izjemnega. Nekaj težko ponovljivega. Nekaj, kar je zaznamovalo nacijo. Zato je morda neupravičeno pričakovati nekaj podobno izjemnega tudi letos. Ali pač… Pa ne razmišljam le o športu pač pa o vseh sferah družbe in njenega delovanja v majhni državi, kjer živi majhen narod, ki mu je izjemna skupina košarkarjev tako grobo deformirala genski zapis.